Vsi so venci vejli - Cankarjev dom LIVE, dec. 2011
Z Goričkega v Piran

Čarobnice

Vlado Kreslin

2013

  • 1. Tisti bejli grm - Vlado Kreslin in Milan Kreslin

    V. Kreslin - V. Kreslin - V. Kreslin/G. Gjurin *prvič objavljeno

    4:23
  • 2. Zibaj me

    M. Tomassini - V. Kreslin *prvič objavljeno

    3:48
  • 3. Okna na stežaj

    M. Tomassini - V. Kreslin *prvič objavljeno

    3:57
  • 4. Ena pesem

    M. Tomassini - V. Kreslin (Drevored, Založba Kreslin, 2010)

    3:49
  • 5. Tam na koncu drevoreda

    M. Tomassini – V. Kreslin (Drevored, Založba Kreslin, 2010)

    5:03
  • 6. Abel in Kajn - Vlado Kreslin in Severa Gjurin

    V. Kreslin - V. Kreslin - V. Kreslin/G. Gjurin (Cesta, Založba Kreslin, 2007)

    2:41
  • 7. Odhaja dan Vlado Kreslin in Vlatko Stefanovski

    M. Tomassini - V. Kreslin (Generacija, Založba Kreslin, 2003)

    3:35
  • 8. Začetku začetek

    M. Tomassini - V. Kreslin (Generacija, Založba Kreslin, 2003)

    4:15
  • 9. Z Goričkega v Piran

    M. Tomassini – V. Kreslin (Cesta, Založba Kreslin, 2007)

    3:35
  • 10. Letos bo huda jesen

    M. Tomassini - V. Kreslin (Nekega jutra, ko se zdani, Založba Bistrica, 1994)

    5:00
  • 11. Tisoč let

    M. Tomassini - V. Kreslin (Generacija, Založba Kreslin, 2003)

    5:28
  • 12. Cesta

    M. Tomassini - V. Kreslin (Cesta, Založba Kreslin, 2007)

    5:15
  • 13. Danes sem v molu

    V. Kreslin (Drevored, Založba Kreslin, 2010)

    3:53
  • 14. O, Vrba

    M. Tomassini - F. Prešeren (Ptič, Založba Kreslin, 2000)

    4:10
  • 15. Poj mi pesem

    M. Tomassini - V. Kreslin - M. Tomassini/V. Kreslin/G. Gjurin) (Drevored, Založba Kreslin, 2010)

    3:51
  • 16. Vsak si želi

    V. Kreslin (Cankarjev dom, 2011, prvič objavljeno)

    4:10
20,00 €
  • 1. Tisti bejli grm - Vlado Kreslin in Milan Kreslin

    Kakor da je zdaj, tisti mesec maj,
    živel sem ga rad, neukrotljivo mlad,
    mlajši kakor ti
    in premlad, da prepoznal bi
    rožo med umetnimi.

    Če bi krila imel, takrat bi letel,
    a če bi znal, ne bi se igral
    starejši kakor ti
    in prestar, da bi se znal
    igrati z biseri.

    Zdaj tisti bejli grm pod oknom ne cveti,
    jasmin ne ve, ne govori,
    zdaj tisti bejli grm pod oknom ne diši,
    jasmin ne ve, ne ve, kje si.

    Zdaj je od tedaj že premnogi mlaj
    in premnogo cest, nepozabnih mest
    in še več sledi
    z mojega na drugi breg,
    pokriva lanski sneg.

  • 2. Zibaj me

    Zibaj me
    Zibaj , zibaj, zibaj me,
    zibaj me počasi,
    zibaj, zibaj, zibaj me,
    kot včasih.

    Tja, kamor več ne vozi vlak,
    nazaj v analogne dni,
    tja, kjer ni pameten vsak,
    ki ima pet minut več časa kot ti.

    Zibaj , zibaj, zibaj me
    zibaj me počasi,
    zibaj, zibaj, zibaj me
    kot včasih.

    Mimo vse več ljudi,
    nepotrebnih žalosti,
    tja, kjer ima dober namen
    nacionalni pomen.

    Zibaj , zibaj, zibaj me,
    zibaj me počasi,
    zibaj, zibaj, zibaj me,
    kot včasih.

    Tiho se umika dan,
    kot senca čez tvojo dlan,
    mehko, kot bi ga pel
    Leonard Cohen.

    Zibaj ,zibaj, zibaj me,
    zibaj , zibaj, zibaj me,
    zibaj, zibaj, zibaj me,
    kot včasih.

  • 3. Okna na stežaj

    Okna na stežaj, okna na stežaj,
    sveži sapi in prepihu okna na stežaj.
    Vrata na stežaj, vrata na stežaj,
    popotniku na dolgi cesti vrata na stežaj.

    Zbrišimo prah po koteh,
    spominih in v očeh,
    po poljanah širnih blagorodnih,
    mestih in vaseh.

    Zbrišimo prah po koteh,
    spominih in v očeh.
    Kaj pa če pod odvrženo lupino
    skril se nam je smeh?

    Okna na stežaj, okna na stežaj,
    sveži sapi in prepihu okna na stežaj.
    Vrata na stežaj, vrata na stežaj,
    popotniku na dolgi cesti vrata na stežaj.

    Zbrišimo prah po koteh,
    spominih in v očeh,
    po poljanah širnih blagorodnih,
    mestih in vaseh.

    Zbrišimo prah po koteh,
    spominih in v očeh.
    Kaj pa če pod odvrženo lupino
    skril se nam je smeh?

    Ta dežela iz dobrote in gorja,
    ta dežela od ravnice do morja.

    Srca na stežaj, srca na stežaj,
    naivnemu otroku v sebi srca na stežaj.

  • 4. Ena pesem

    Eno pesem, rad bi napisal pesem,
    enostavno, prijazno, ki bi bila brez skrbi,
    ki bi ljudi veselila,
    ki bi še meni dajala moč!

    Brez šoferjev, ki skozi šipe grozijo,
    brez slepih, ki pametne učijo,
    praznin, ki z naslovnic dol zro,
    kravat, ki lepo govorijo,
    a taki pesmi je danes težko.

    Nekaj pa je še takih ljudi,
    ki se jih človek razveseli,
    nekaj pa je še takih ljudi!

    Verjamem, vem, da mi nekoč bo uspela,
    vem, da me takoj bo zadela,
    prijazna bo legla v srce,
    in bo ljudi radostila,
    in bo še sebe potolažila,
    in vsem nam bo dajala moč!

    Nekaj pa je še takih ljudi,
    ki se jih človek razveseli
    nekaj pa je še takih ljudi!

  • 5. Tam na koncu drevoreda

    Vse, kar mi je bilo, vse kar mi še bo,
    megla nad vodo.
    Krog, še en majhen krog,
    tja čez prašno pot.
    Nova zvezda se utrne,da se želja rodi,
    melodija stara izzveni.

    Dan, en navaden dan,
    človek ali komar, en nebeški dar.
    Kam, kje od kod in kam, kje od kod in kam ?
    Nova zvezda se utrne, da se želja rodi,
    melodija stara izzveni.

    Tam na koncu drevoreda sam bom stal,
    vam prepeval in pomahal v pozdrav,
    beli konji, širna polja in vode,
    tople roke, ki ste me rojevale.

    Vse, kar mi je bilo, vse kar mi še bo,
    bela pikica na nebu se v solzo spremeni,
    bela pikica tam gor si ti.
    Bela pikica na nebu se v solzo spremeni,
    tam nad poljem veter se umiri !

    Tam na koncu drevoreda sam bom stal,
    vam prepeval in pomahal v pozdrav
    vse lepote, ki ste kdaj ljubile me,
    vse besede, ki ste mi odpuščale !

    Tam na koncu drevoreda sam bom stal,
    vam prepeval in pomahal v pozdrav
    beli konji širna polja in vode,
    tople roke, ki ste me rojevale.

  • 6. Abel in Kajn - Vlado Kreslin in Severa Gjurin

    Sence so zginle,
    težko je zaspat,
    jutri pa z njimi
    moral bom vstat.
    Zdaj tvoje pismo
    jemlje mi san,
    pod pouštrom ga skrivam,
    dela se dan.

    Ni nama šlo.
    Bila sva kot Abel in Kajn.
    Morda pa na drugem svetu
    nama bo fajn.

    Vzemi me s sabo,
    daj me v spomin,
    tam so že najine sanje,
    reka in mlin.
    Včasih se zemlja strese
    in umiri,
    včasih ječijo breze.
    Takrat boli.

    Ni nama šlo,
    bila sva kot Abel in Kajn.
    Morda pa na drugem svetu
    nama bo fajn.

  • 7. Odhaja dan Vlado Kreslin in Vlatko Stefanovski

    V živordeče oblake odhaja dan,
    že jutri danit se gre nekam drugam.
    V novi kraj prinesel bo zarjo
    in veselje, ki zdaj spi,
    čaka le na sonce, na ljudi.

    A bi še enkrat bil isti, z istimi,
    še enkrat enak, z drugimi ?
    Bi kaj spreminjal, kaj dodal,
    nasmehnil se še komu ?
    Ustavil bi se in poduhal cvet.

    Pelji me tja, kjer se še smejijo,
    kjer tudi jokajo še na glas,
    pelji me tja, kjer še zdaj zvenijo,
    pesmi počasne, ki imajo čas !

    V živordeči obleki odhaja dan,
    že jutri zbudit se gre nekam drugam.
    V mlajši kraj prinesel bo zarjo
    in veselje, ki zdaj spi,
    čaka na otroke, na ljudi.

  • 8. Začetku začetek

    Začetku začetek skoraj enak
    tisoč barv pa da le en cvet, 
    prve stopinje, prvi korak,
    prvi dan obračajo svet.

    Počasi rastemo, se prehitevamo,
    božamo, grizemo,
    v svoji lastni školjki si sam.

    Prvič je takrat, ko najbolj boli,
    mami najlepši smo vsi,
    dnevi in ure, leta vsem nam,
    trenutki vsi v brezdan.

    Principi, čast, ponos
    nas vlečejo za nos,
    da se grizemo v noge,
    da si skačemo v lase.

    Enkrat pa zreli se primemo za roke,
    z nami odštevanje se začne,
    enkrat pa zreli popadamo na zemljo,
    kjer še radost poklekne pred žalostjo !

    Principi, čast, ponos,
    nas vlečejo za nos,
    da se grizemo v noge,
    da si skačemo v lase.

    Jutranja rosa je umivala dan,
    tu pa tam kakšen pes daleč stran.
    Prvič je zmeraj, ko najbolj boli,
    prvič ni druge poti, 
    prvič ni druge poti.

    Tvoje ime se še zdaj pozna, 
    z drevjem se dviga vse do neba,
    tvoje ime se še zdaj pozna,
    a s tabo življenje se ne konča !

  • 9. Z Goričkega v Piran

    Pride dan, navaden, tih in zaspan
    ko se zjutraj že povsem očitno zdi
    da bi bolje b'lo, če ga ne bi bilo.

    Sama žalost, sami bivši ljudje
    le še marketing in deficit srca
    nobenih vicev več,še vreme je za vraga .

    Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni
    kakor da letim,
    sebi sam se imeniten zdim!

    Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,
    čez gore, ravan, seže mi pogled
    z Goričkega v Piran!

    Tožne misli o vsem kar je že bilo
    nekaj o smislu in o minljivosti,
    pa o tem,
    da sem si sam največji problem.

    Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni
    kakor da letim,
    sebi sam se imeniten zdim!

    Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,
    čez gore, ravan, seže mi pogled
    z Goričkega v Piran!

  • 10. Letos bo huda jesen

    Letos bo huda jesen,
    veter bo neusmiljen in leden.
    Ko sonce zaide, pridejo zveri na plan
    ptice odletijo vsaka na svojo stran.

    Špecarji iz prvih klopi
    zdaj kažejo mi poti.
    Bog pije dobre letnike,
    z njimi se še vedno vse konča in začne.

    In na koncu bo padel sneg,
    kot že prej tisoč let.

    Kje si, dolgo te ni,
    saj ne veš za kaj gre!
    Zdaj pomladi več ni,
    listje že rumeni!

    Kje si, dolgo te ni,
    saj ne veš za kaj gre.
    polži so spet pokazali roge.

  • 11. Tisoč let

    Tisto noč, ko sva šla,
    dvignila si me z dna do neba,
    dala moč, ki jo da
    nekdo, ki te upošteva, rad ima.

    Je to malo ali vse,
    a zahtevamo preveč ali pač ne?

    Tudi čez tisoč let tu bom stal,
    sonce bo moje srce,
    ena od tisoč zvezd mi bo prav,
    nosil bom njeno ime!

    Rad bi pel in zvenel,
    rad bi ostal, času vzel
    tisto moč edinega
    gospodarja in pravičnika.

    Knjigo, sina in drevo
    sem mu dal,
    zdaj pa hoče še telo
    in dušo.

    Tudi čez tisoč let, tu bom stal,
    sonce bo moje srce,
    ena od tisoč zvezd mi bo prav,
    nosil bom njeno ime!

    In že jutri spet bo to,
    kar že včeraj je bilo.
    In že jutri spet bo to,
    kar nam včeraj je bilo.

    Tudi čez tisoč let tu bom stal,
    sonce bo moje srce,
    ena od tisoč zvezd mi bo prav,
    nosil bom njeno ime!

  • 12. Cesta

    Dolga dolga je cesta iz vasi do mesta.
    Dolga dolga je reka iz plenic do človeka.
    Polna lukenj in hrepenenja,
    tolmunov, želja in ihtenja,
    dolga, kot je lahko le noč,
    dolga je ta pot
    od nekje do nekoč.

    Tam za cesto so kraji, tam živijo Masaji.
    Tu ob reki, glej, dekle v beli obleki.
    Skrila mi je svet v dlan,
    vzela me na svojo stran,
    včeraj bil je ves svet klicaj,
    zdaj v vsaki kapljici vprašaj!

    Pelji me, v svet odpelji,
    da vprašanje izvem.
    Pelji me, domov pripelji,
    da odgovor povem,
    o tej cesti,
    o tej reki…

    Dolga dolga je cesta od mesta do mesta.
    Dolga, dolga je reka od človeka do človeka.
    Polna lukenj in hrepenenja,
    tolmunov, želja in ihtenja,
    dolga, kot je lahko le noč,
    dolga je ta pot,
    od nekje do nekoč.

    Pelji me v svet, odpelji,
    da vprašanje izvem.
    Pelji me domov, pripelji,
    da odgovor povem,
    o tej cesti,
    o tej reki…

  • 13. Danes sem v molu

    Danes sem v molu,
    ne vem, kaj mi je,
    kot da je megla mi legla v srce,
    kot da je sonce izgubilo sijaj,
    kot da me vleče samo še nazaj.

    Nazaj, kjer preštevala reki sva dni,
    med njene rokave in tvoje dlani,
    tam zdaj trepeče še tvoj zdihljaj,
    tja me vleče nazaj!

    Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,
    nihče ne izve naj, da mi je hudo,
    nihče ne izve naj, kako je hudo,
    ko gledaš v sonce in vidiš temo!

    Danes sem v molu,
    ne vem, kaj mi je,
    kot da so se mi zapletle noge,
    kot da ne najdejo lastnih poti,
    kot da ne vejo, kam dnevi so šli .

    Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,
    nihče ne izve naj, da mi je hudo,
    nihče ne izve naj, kako je hudo,
    ko gledaš v sonce in vidiš temo!

  • 14. O, Vrba

    O Vrba,
    Srečna draga vas
    domača,
    kjer hiša mojega stoji
    očeta;
    de b' uka žeja me iz tvojga
    svéta,
    speljala ne bila goljfiva kača.
    Ne vedel bi,
    kako se v strup
    prebrača
    vse kar srce si sladkega
    obeta;
    mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
    ne bil viharjov nótranjih b' igrača.
    Zvestó srce
    in delavno ročico
    za doto ki je
    nima miljonarka,
    bi bil dobil
    z izvoljeno
    devico;
    Zvestó srce
    in delavno ročico
    za doto ki je
    nima miljonarka,
    bi bil dobil
    z izvoljeno
    devico;
    Mi mirno plavala bi moja
    barka,
    pred ognjam dom,
    pred točo mi
    pšenico
    bi bližnji sosed vároval
    svet' Marka.
    bližnji sosed vároval
    svet' Marka.
    Svet' Marka.
    O Vrba

  • 15. Poj mi pesem

    Poj mi pesem o življenju
    in prešerna naj zveni,
    poj mi še o hrepenenju,
    naj srca nam pomladi.

    Poj mi pesem o svobodi,
    ki v lastovki živi,
    poj mi pesem o žlehtnobi,
    ki se v hlapca naseli.

    Poj mi pesem o tovarištvu,
    naj se vrne od nekod,
    poj mi pesem o fovšljivosti,
    naj pobere se od tod.

    Poj mi pesem o odličnosti,
    naj priložnosti rodi,
    poj mi pesem o povprečnosti
    in kako se je znebi.

    Poj mi pesem o pogumnosti
    in mogočna naj doni,
    poj mi še o ubogljivosti
    in kako se je znebi.

    Poj mi pesem o prijatelju,
    ki odpušča slabe dni,
    poj mi pesem še o ljubici
    in kako se jo dobi.

  • 16. Vsak si želi

    Vsak si želi, da preživel bi svoj čas
    korektno, kar se da.
    Čim več stoje, ubrano in na glas,
    z nasmehom vsaj za dva.

    Brez bolečin in brez ponižanja,
    tesnobe, preden se zdani,
    brez prepogostega zatiskanja oči!

    Vsak si želi prehoditi pot
    elegantno, kar se da.
    Da zmeraj vedel bi,
    kam gre se in do kod,
    brez opotekanja.

    Da vsak pogled prišel bi iz srca
    s pravico, da se kdaj zardi
    brez sprenevedanja in skrivanja,
    da si to, kar si.

    Vsak si želi, da bi kdaj ustavil čas,
    da bi poboljšal svet,
    bi ne prehitro in ne prenaglas
    pobožal kakšen cvet.

    Vsak od nas je v odhajanju,
    v perspektivi smo vsi šli,
    sonce pa je ob zahajanju,
    kot mi,
    majhno kot mi.

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Nastavitve

Nastavitve za uporabo piškotkov

Piškotki, ki jih namestimo v vašem brskalniku, anonimno zbirajo določene informacije o vašem obisku spletnega mesta. Omogočajo nam, da lahko zagotovimo delovanje vseh funkcij spletnega mesta, določene vsebine prilagodimo posebej za vas in z analizo obiska spletno mesto stalno izboljšujemo.

Zahtevani piškotki omogočajo osnovne funkcije, kot so navigacija po spletišču in dostop do posebnih delov spletišča. Spletna stran brez teh piškotkov uporabniku ne zagotavlja polnega delovanja. Sem uvrščamo tudi piškotke, namenjene prilagoditvi obnašanja ali izgleda spletnega mesta ob naslednjih obiskih, na primer za prikaz v izbranem jeziku.


Piškotki za statistiko anonimno zbirajo in javljajo informacije lastnikom spletnih mest. S tem jim pomagajo razumeti, kako obiskovalci uporabljajo spletno stran, in na podlagi teh informacij izboljšati uporabniško izkušnjo.

Vaše nastavitve so bile shranjene