Kakor da je zdaj, tisti mesec maj,
živel sem ga rad, neukrotljivo mlad,
mlajši kakor ti
in premlad, da prepoznal bi
rožo med umetnimi.

Če bi krila imel, takrat bi letel,
a če bi znal, ne bi se igral
starejši kakor ti
in prestar, da bi se znal
igrati z biseri.

Zdaj tisti bejli grm pod oknom ne cveti,
jasmin ne ve, ne govori,
zdaj tisti bejli grm pod oknom ne diši,
jasmin ne ve, ne ve, kje si.

Zdaj je od tedaj že premnogi mlaj
in premnogo cest, nepozabnih mest
in še več sledi
z mojega na drugi breg,
pokriva lanski sneg.

Zibaj me
Zibaj , zibaj, zibaj me,
zibaj me počasi,
zibaj, zibaj, zibaj me,
kot včasih.

Tja, kamor več ne vozi vlak,
nazaj v analogne dni,
tja, kjer ni pameten vsak,
ki ima pet minut več časa kot ti.

Zibaj , zibaj, zibaj me
zibaj me počasi,
zibaj, zibaj, zibaj me
kot včasih.

Mimo vse več ljudi,
nepotrebnih žalosti,
tja, kjer ima dober namen
nacionalni pomen.

Zibaj , zibaj, zibaj me,
zibaj me počasi,
zibaj, zibaj, zibaj me,
kot včasih.

Tiho se umika dan,
kot senca čez tvojo dlan,
mehko, kot bi ga pel
Leonard Cohen.

Zibaj ,zibaj, zibaj me,
zibaj , zibaj, zibaj me,
zibaj, zibaj, zibaj me,
kot včasih.

Okna na stežaj, okna na stežaj,
sveži sapi in prepihu okna na stežaj.
Vrata na stežaj, vrata na stežaj,
popotniku na dolgi cesti vrata na stežaj.

Zbrišimo prah po koteh,
spominih in v očeh,
po poljanah širnih blagorodnih,
mestih in vaseh.

Zbrišimo prah po koteh,
spominih in v očeh.
Kaj pa če pod odvrženo lupino
skril se nam je smeh?

Okna na stežaj, okna na stežaj,
sveži sapi in prepihu okna na stežaj.
Vrata na stežaj, vrata na stežaj,
popotniku na dolgi cesti vrata na stežaj.

Zbrišimo prah po koteh,
spominih in v očeh,
po poljanah širnih blagorodnih,
mestih in vaseh.

Zbrišimo prah po koteh,
spominih in v očeh.
Kaj pa če pod odvrženo lupino
skril se nam je smeh?

Ta dežela iz dobrote in gorja,
ta dežela od ravnice do morja.

Srca na stežaj, srca na stežaj,
naivnemu otroku v sebi srca na stežaj.

Eno pesem, rad bi napisal pesem,
enostavno, prijazno, ki bi bila brez skrbi,
ki bi ljudi veselila,
ki bi še meni dajala moč!

Brez šoferjev, ki skozi šipe grozijo,
brez slepih, ki pametne učijo,
praznin, ki z naslovnic dol zro,
kravat, ki lepo govorijo,
a taki pesmi je danes težko.

Nekaj pa je še takih ljudi,
ki se jih človek razveseli,
nekaj pa je še takih ljudi!

Verjamem, vem, da mi nekoč bo uspela,
vem, da me takoj bo zadela,
prijazna bo legla v srce,
in bo ljudi radostila,
in bo še sebe potolažila,
in vsem nam bo dajala moč!

Nekaj pa je še takih ljudi,
ki se jih človek razveseli
nekaj pa je še takih ljudi!

Vse, kar mi je bilo, vse kar mi še bo,
megla nad vodo.
Krog, še en majhen krog,
tja čez prašno pot.
Nova zvezda se utrne,da se želja rodi,
melodija stara izzveni.

Dan, en navaden dan,
človek ali komar, en nebeški dar.
Kam, kje od kod in kam, kje od kod in kam ?
Nova zvezda se utrne, da se želja rodi,
melodija stara izzveni.

Tam na koncu drevoreda sam bom stal,
vam prepeval in pomahal v pozdrav,
beli konji, širna polja in vode,
tople roke, ki ste me rojevale.

Vse, kar mi je bilo, vse kar mi še bo,
bela pikica na nebu se v solzo spremeni,
bela pikica tam gor si ti.
Bela pikica na nebu se v solzo spremeni,
tam nad poljem veter se umiri !

Tam na koncu drevoreda sam bom stal,
vam prepeval in pomahal v pozdrav
vse lepote, ki ste kdaj ljubile me,
vse besede, ki ste mi odpuščale !

Tam na koncu drevoreda sam bom stal,
vam prepeval in pomahal v pozdrav
beli konji širna polja in vode,
tople roke, ki ste me rojevale.

Sence so zginle,
težko je zaspat,
jutri pa z njimi
moral bom vstat.
Zdaj tvoje pismo
jemlje mi san,
pod pouštrom ga skrivam,
dela se dan.

Ni nama šlo.
Bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu
nama bo fajn.

Vzemi me s sabo,
daj me v spomin,
tam so že najine sanje,
reka in mlin.
Včasih se zemlja strese
in umiri,
včasih ječijo breze.
Takrat boli.

Ni nama šlo,
bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu
nama bo fajn.

V živordeče oblake odhaja dan,
že jutri danit se gre nekam drugam.
V novi kraj prinesel bo zarjo
in veselje, ki zdaj spi,
čaka le na sonce, na ljudi.

A bi še enkrat bil isti, z istimi,
še enkrat enak, z drugimi ?
Bi kaj spreminjal, kaj dodal,
nasmehnil se še komu ?
Ustavil bi se in poduhal cvet.

Pelji me tja, kjer se še smejijo,
kjer tudi jokajo še na glas,
pelji me tja, kjer še zdaj zvenijo,
pesmi počasne, ki imajo čas !

V živordeči obleki odhaja dan,
že jutri zbudit se gre nekam drugam.
V mlajši kraj prinesel bo zarjo
in veselje, ki zdaj spi,
čaka na otroke, na ljudi.

Začetku začetek skoraj enak
tisoč barv pa da le en cvet, 
prve stopinje, prvi korak,
prvi dan obračajo svet.

Počasi rastemo, se prehitevamo,
božamo, grizemo,
v svoji lastni školjki si sam.

Prvič je takrat, ko najbolj boli,
mami najlepši smo vsi,
dnevi in ure, leta vsem nam,
trenutki vsi v brezdan.

Principi, čast, ponos
nas vlečejo za nos,
da se grizemo v noge,
da si skačemo v lase.

Enkrat pa zreli se primemo za roke,
z nami odštevanje se začne,
enkrat pa zreli popadamo na zemljo,
kjer še radost poklekne pred žalostjo !

Principi, čast, ponos,
nas vlečejo za nos,
da se grizemo v noge,
da si skačemo v lase.

Jutranja rosa je umivala dan,
tu pa tam kakšen pes daleč stran.
Prvič je zmeraj, ko najbolj boli,
prvič ni druge poti, 
prvič ni druge poti.

Tvoje ime se še zdaj pozna, 
z drevjem se dviga vse do neba,
tvoje ime se še zdaj pozna,
a s tabo življenje se ne konča !

Pride dan, navaden, tih in zaspan
ko se zjutraj že povsem očitno zdi
da bi bolje b'lo, če ga ne bi bilo.

Sama žalost, sami bivši ljudje
le še marketing in deficit srca
nobenih vicev več,še vreme je za vraga .

Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni
kakor da letim,
sebi sam se imeniten zdim!

Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,
čez gore, ravan, seže mi pogled
z Goričkega v Piran!

Tožne misli o vsem kar je že bilo
nekaj o smislu in o minljivosti,
pa o tem,
da sem si sam največji problem.

Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni
kakor da letim,
sebi sam se imeniten zdim!

Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,
čez gore, ravan, seže mi pogled
z Goričkega v Piran!

Letos bo huda jesen,
veter bo neusmiljen in leden.
Ko sonce zaide, pridejo zveri na plan
ptice odletijo vsaka na svojo stran.

Špecarji iz prvih klopi
zdaj kažejo mi poti.
Bog pije dobre letnike,
z njimi se še vedno vse konča in začne.

In na koncu bo padel sneg,
kot že prej tisoč let.

Kje si, dolgo te ni,
saj ne veš za kaj gre!
Zdaj pomladi več ni,
listje že rumeni!

Kje si, dolgo te ni,
saj ne veš za kaj gre.
polži so spet pokazali roge.

Tisto noč, ko sva šla,
dvignila si me z dna do neba,
dala moč, ki jo da
nekdo, ki te upošteva, rad ima.

Je to malo ali vse,
a zahtevamo preveč ali pač ne?

Tudi čez tisoč let tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

Rad bi pel in zvenel,
rad bi ostal, času vzel
tisto moč edinega
gospodarja in pravičnika.

Knjigo, sina in drevo
sem mu dal,
zdaj pa hoče še telo
in dušo.

Tudi čez tisoč let, tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

In že jutri spet bo to,
kar že včeraj je bilo.
In že jutri spet bo to,
kar nam včeraj je bilo.

Tudi čez tisoč let tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

Dolga dolga je cesta iz vasi do mesta.
Dolga dolga je reka iz plenic do človeka.
Polna lukenj in hrepenenja,
tolmunov, želja in ihtenja,
dolga, kot je lahko le noč,
dolga je ta pot
od nekje do nekoč.

Tam za cesto so kraji, tam živijo Masaji.
Tu ob reki, glej, dekle v beli obleki.
Skrila mi je svet v dlan,
vzela me na svojo stran,
včeraj bil je ves svet klicaj,
zdaj v vsaki kapljici vprašaj!

Pelji me, v svet odpelji,
da vprašanje izvem.
Pelji me, domov pripelji,
da odgovor povem,
o tej cesti,
o tej reki…

Dolga dolga je cesta od mesta do mesta.
Dolga, dolga je reka od človeka do človeka.
Polna lukenj in hrepenenja,
tolmunov, želja in ihtenja,
dolga, kot je lahko le noč,
dolga je ta pot,
od nekje do nekoč.

Pelji me v svet, odpelji,
da vprašanje izvem.
Pelji me domov, pripelji,
da odgovor povem,
o tej cesti,
o tej reki…

Danes sem v molu,
ne vem, kaj mi je,
kot da je megla mi legla v srce,
kot da je sonce izgubilo sijaj,
kot da me vleče samo še nazaj.

Nazaj, kjer preštevala reki sva dni,
med njene rokave in tvoje dlani,
tam zdaj trepeče še tvoj zdihljaj,
tja me vleče nazaj!

Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,
nihče ne izve naj, da mi je hudo,
nihče ne izve naj, kako je hudo,
ko gledaš v sonce in vidiš temo!

Danes sem v molu,
ne vem, kaj mi je,
kot da so se mi zapletle noge,
kot da ne najdejo lastnih poti,
kot da ne vejo, kam dnevi so šli .

Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,
nihče ne izve naj, da mi je hudo,
nihče ne izve naj, kako je hudo,
ko gledaš v sonce in vidiš temo!

O Vrba,
Srečna draga vas
domača,
kjer hiša mojega stoji
očeta;
de b' uka žeja me iz tvojga
svéta,
speljala ne bila goljfiva kača.
Ne vedel bi,
kako se v strup
prebrača
vse kar srce si sladkega
obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b' igrača.
Zvestó srce
in delavno ročico
za doto ki je
nima miljonarka,
bi bil dobil
z izvoljeno
devico;
Zvestó srce
in delavno ročico
za doto ki je
nima miljonarka,
bi bil dobil
z izvoljeno
devico;
Mi mirno plavala bi moja
barka,
pred ognjam dom,
pred točo mi
pšenico
bi bližnji sosed vároval
svet' Marka.
bližnji sosed vároval
svet' Marka.
Svet' Marka.
O Vrba

Poj mi pesem o življenju
in prešerna naj zveni,
poj mi še o hrepenenju,
naj srca nam pomladi.

Poj mi pesem o svobodi,
ki v lastovki živi,
poj mi pesem o žlehtnobi,
ki se v hlapca naseli.

Poj mi pesem o tovarištvu,
naj se vrne od nekod,
poj mi pesem o fovšljivosti,
naj pobere se od tod.

Poj mi pesem o odličnosti,
naj priložnosti rodi,
poj mi pesem o povprečnosti
in kako se je znebi.

Poj mi pesem o pogumnosti
in mogočna naj doni,
poj mi še o ubogljivosti
in kako se je znebi.

Poj mi pesem o prijatelju,
ki odpušča slabe dni,
poj mi pesem še o ljubici
in kako se jo dobi.

I’m crossing the border and I’m heading south
Gonna meet up with my old friend
We go back some ways, those were crazy days
But I remember when
We were running fast, hoping it would last
We never thought it would end
So I’m crossing the border and I’m heading south
Going to meet up with my old friend

How does it go for you, are you getting through
Are you still running with the Muse
When you get her close you’ve got to keep her close
She’s too good to lose
But didn’t she take you far, you with your black guitar
There’s no need to sing the blues
Hope it goes good for you, and you’re getting through
And still running with the Muse .
It’s kind of understood, you did the best you could

There was no other way
When all is said and done it’s still a lot of fun
Just living for the day.

Odpiram vrata svoja na stežaj
za prijatelja
dolgo je že to, kar ga ni bilo,
tam od severa.

Miza stara je že pogrnjena,
kot da vmes bila sta dan al' dva,
zato odpiram vrata na stežaj,
za prijatelja.

Črne kitare glas nama ustavi čas
za eno kratko noč

The morning comes too soon, looking at a fading moon
Thinking it’s time to go
The road is calling me, the way it’s meant to be
It’s the only way we know
We’ll take it through the night, and try to get it right
And let the music flow

Well it ain't no use to sit and wonder why, babe
Ifin' you don't know by now
An' it ain't no use to sit and wonder why, babe
It'll never do some how
When your rooster crows at the break a dawn
Look out your window and I'll be gone
You're the reason I'm trav'lin' on
Don't think twice, it's all right.

And it ain't no use in a-turnin' on your light, babe
The light I never knowed
An' it ain't no use in turnin' on your light, babe
I'm on the dark side of the road
But I wish there was somethin' you would do or say
To try and make me change my mind and stay
We never did too much talkin' anyway
But don't think twice, it's all right.

No it ain't no use in callin' out my name, gal
Like you never done before
And it ain't no use in callin' out my name, gal
I can't hear ya any more
I'm a-thinkin' and a-wond'rin' wallkin' way down the road
I once loved a woman, a child I am told
I give her my heart but she wanted my soul
But don't think twice, it's all right.

So long honey babe
Where I'm bound, I can't tell
Goodbye is too good a word, babe
So I just say fare thee well
I ain't sayin' you treated me unkind
You could have done better but I don't mind
You just kinda wasted my precious time
But don't think twice, it's all right.

I got a heart that's broken hearted, how do I mend it?
I got a crying jag you started, how do I end it?
But if you're feeling gloomy
Come a-running to me
Meet me where they play the blues.

People have said they've seen you dance in hideaway places
People have said you find romance in other embraces
But if your mood is dreamy
And you care to see me
Meet me where they play the blues.

Eyes that flirt with a tear
Are common round here
And misery loves company, they say
So they linger 'til dawn
While the trumpet wails on
Hopin' you'll happen this way.

I'm getting' tired of sippin' wine and watchin' it bubble
How did our dreams get out of line and wind up in trouble?
But, honey, if you're learnin'
There's a flame still burnin'
Meet me where they play the blues.

Kakor zvezdi na nebu
vsakih nekaj sto let.
rimska cesta v odsevu
samo za njiju dva,
njen sij za oba .

Njene oči le za njega,
on svoje vse le za njo,
kot začetek vsega,
kot da tega še ni bilo;
ona njemu, on za njo.

Moral bi z njo
vsaj tisti dan dol z neba,
ona za njim
enkrat vsaj, na kraj sveta.

V bleščavi na nebu
njunih zvezd zdaj ni več,
novih pikic nešteto
se prižiga vsako noč!

Novih pikic nešteto
se prižiga vsako noč,
vsakih nekaj sto let,
vsako noč,
vsakih nekaj sto let!

Ljubav se ne trži
Niti ne kupuje
Ko ljubiti ne zna
Nek se ne hapljuje

Ako nam je ljubav
Iskrena i prava
Z srca ju ne spere
Šej
Mura niti Drava

Ljubav ne raspari
Žbiri ni žandari
Niti poglavari.

Voljelo se dvoje mladih
sest mjeseci i godinu
Voljelo se dvoje mladih
sest mjeseci i godinu.

Kad su htjeli da se uzmu
da se uzmu, aman, aman, ej
ej, dusmani im ne dadose.

Razbolje se lijepa Fatma
jedinica u majke
Razbolje se lijepa Fatma
jedinica u majke.

Pozeljela zute dunje
zute dunje, aman, aman
zute dunje iz Stambola.

Ode dragi da donese
zute dunje carigradske
Ode dragi da donese
zute dunje carigradske.

Ma, ga nema tri godine
tri godine, aman, aman
nit' se javlja, niti dolazi.

Dodje dragi sa dunjama
nadje Fatmu na nosilima
Dodje dragi sa dunjama
nadje Fatmu na nosilima.

Dvjesta dajem, spustite je
trista dajem, otkrijte je
da jos jednom Fatmu ljubim ja.

Tam, daleč stran,
čez stepo in ravan,
zemlja poljublja nebo,
mu šepeta v uho.

Tja, daleč stran,
čez stepo in ravan,
enkrat samo še nazaj,
tam je moj rodni kraj!

Dragi gostje, nocoj kot že stokrat,
nocoj kot še nikdar,
zapeljemo vas, pozabimo vas
tam, kjer spomin se začenja,
tam, kjer končuje se čas,
dragi gostje,
nocoj igramo za vas!

Nocoj igramo vino, ljubezen in greh,
spomine, gostije in žur,
nocoj igramo toplino in smeh,
veselje, začetke in dur!

Za vse, ki ste lahno kot ptič prileteli,
da se vam še življenje čudi,
vam pa še sanja se ne,
ki ste veseli kot otrok, srečen na glas,
dragi gostje,
nocoj igramo za vas!

Nocoj se nam bodo ljubezni vrnile,
nocoj zaskelel bo spomin,
oljke so nam ga v burjo zavile,
nocoj spet dišal bo jasmin.

Za vse, ki ste prišli po ovinkih,
po zvitih poteh,
ki žalost pripeljejo v smeh,
ki veste, da zadnje se pesem izteče,
še preden natakar za vas najde čas,
dragi gostje,
nocoj igramo za nas!

Nocoj igramo vence, odhode in čas,
obletnice, solze in bol,
igramo njene oči in njen glas,
krizanteme in mol!

En korak v levo stran,
en korak v desno stran.
En korak za akcijo,
drugi za reakcijo.

Bela barva je za sneg,
črna barva je za mrak.
Ni razloga za preplah,
saj vsi vemo, kaj je strah.

To ni političen song,
ni političen song!
Kar trdijo, ni res,
to je pesem za ples!

Twenty-thousand miles to an oasis
Twenty-thousand years will I burn
Twenty-thousand chances I've wasted
Waiting for the moment to turn.

I would give my life to find it
I would give it all
Catch me if I fall.

Walking through the woods, I have faced it
Looking for something to learn
Forty-thousand thoughts have been wasted
Never in my time to return.

I would give my life to find it
I would give it all
Catch me if I fall.

All my life
Waiting to find.

Forty-thousand stars in the evening
Look at them fall from the sky
Forty-thousand reasons for living
Forty-thousand tears in your eyes.

I would give my life to find it
I would give it all
Catch me if I fall.

Catch me if I fall
Catch me if I fall
Catch me if I fall, catch me if I fall
Catch me if I fall, catch me if I fall
Catch me if I fall, catch me if I fall
Catch me if I fall.

Imela je oči na pokojnega oca
Va njimi dobrotu kot oganj ki bi me stepli
To vino z moje kampanje sada žejno telo sanje
Zasen ča san z tujeh žmuji pil.

Bila je kot zora ki dozori v sončen dan
Kot nežen cvet ki bi ga skril v svojo dlan
Kot nekaj kar se ti zgodi
Roža ob poti ki odnesla me je stran.

Še zmeraj me skrbi
A svet vrti se ko rulet
Del mene zdaj gori
Kot stari španjulet
Moral bi vse kar imam
I se ono ča znam
Staviti na njo
Na črjeno se na isti broj.

Onisti oganj va očeh već zame ne gori
Svet se vrti ja stojin i samo da san znal
Ne bi me zvali vali ni mamili tuji žmuji
Tu partidu drugačije bin igral.

Še zmeraj me skrbi
A svet vrti se ko rulet
Del mene zdaj gori
Kot stari španjulet
Moral bi vse kar imam
I se ono ča znam
Staviti na njo
Na črjeno se na isti broj.

Valjda tako hoče Bog
Pa svaka ima nešto tvog
A parfum ki nosiš ti
Na drugemi drugačije diši.

Sam prolazis sad
kroz grad za tebe pust
sva nadanja da se vrate sni
sto su nekad zivjeli tu
ostavljas sad.

Taj tvoj voljeni grad
u svakom kutku cuva
za te sjecanja
jer znas da si nekad tu
sretan i voljen bio ti
a danas lutas sam.

Sjecam se tog vremena
kada te napustila
znam, pricao si mi o tome
potreslo te, kako i ne bi.

Bilo je ljudi koji su se smijali
i pravili sale na tvoj racun
a sada svi o tome sute.

Jedino je neka starica rekla -
Tako je bio mlad i naivan
sam prolazis sad
kroz grad za tebe pust.

Nočni ptiči so prizibali svoje
pijane barke,
vežejo se,
začasno,
za nekaj rund
da ne bo prehudo,
ko bo spet premetavalo.

Drugače je bilo nekoč,
na parnikih in v marinah,
bolj bonaca,
zdaj pa je bolj iz srca
na barkačah in v kantinah.

Včasih je mirno in se daleč vidi,
kot kak nedeljski popoldan,
vse je na dlani
in niti sapica ne ohladi spomina.
Da bi prinesla nemir
vsaj meglica al' čer!

Kdaj pa je izpadlo, kričavo perje
nanj so se lepile ptice
mu zavidali žarki?
Za posteljami, v kotu in ob poti,
samo še smeti,
brez lahkosti, brez skrbi.

Nočni ptiči so prizibali svoje pijane barke,
vežejo se,
zadnjič.
Fajrunt,
zapiramo!

Samo še eno rundo,
da ne bo prehudo,
ko ne bo več premetavalo,
in bo mirno.

Vse naše pravljice s papirja nam bežijo.
Junaki njihovi med nami oživijo.
Vse naše pravljice zaklepamo v svet zase.
Na vratih piše le ni vhoda za odrasle.

Pustite nam ta svet nedolžen in drugačen.
Naj vsak ki vanj je ujet bo pristen nepopačen.

Vse naše pravljice so naše prve sanje.
Kdor ne sanjari več, naj ne zahaja vanje.
Vse naše pravljice so stvarnost, ne prividi.
Kdor sam ni del tega, ne sliši in ne vidi.

Pustite nam ta svet nedolžen in drugačen.
Naj vsak ki vanj je ujet bo pristen nepopačen.

Spet doma,
tu glasneje govorijo,
spet doma,
tu hitreje pijejo.
Spet doma,
tu pozdravljajo glasno,
to je vas,
to je vas,
morda zato!

Spet doma,
še zmeraj se poznamo vsi,
spet doma,
o glej ga, glej ga,
kje si ?
Spet doma,
je kaj novega okrog,
imaš še zmeraj
isto
cifro nog?

Vseokrog napredek,
trgovine, hiše dvojne,
perspektive, plače trojne,
glej,
še raki hodijo naprej!
Najlepše pesmi
so o domu,
še sreča srečna je doma,
mi sosed pravi:
kakor komu,
a raje sebi,
če se da.

Spet doma,
tam glasneje govorijo,
spet doma,
tam hitreje pijejo.
Spet doma,
tam pozdravljajo glasno,
to je vas,
to je vas,
morda zato!

Noč se plazi pod vrhovi streh,
noč se plazi pod vrhovi streh.

Še zadnji klošar se je splazil spat,
še zadnji klošar se je splazil spat.

S prsti mi greš skoz' lase,
zapeljuješ me,
vse to sem že videl,
vse že doživel.

Vem, čez kako uro se bo delal dan,
vem, čez kako uro bom postal zaspan.

In sam vrag me bo spet vlekel stran,
počet stvari, ki že nar'jene imam.

S prsti mi greš skoz' lase
zadržuješ me,
vse to sem že videl,
svoje sem doživel.

Je to že res
a se le zdi?
Je res, da mi ugašajo luči?

Je to že voda
al' je še kri ?
Je res, da mi pojemajo moči?

Bele nogavičke imej!
Stric bo slikal, ptičko glej!

Čuden si bil že kot otrok:
vsi se smejijo tulijo v rog,
tebi pa kot da gre na jok.
Čuden si bil že kot otrok .

Še zmeraj sanjaš, ko vsak drug bedi,
še zmeraj vstajaš, ko vsak drug sedi,
še zdaj imaš preveč rjave oči!

Bele nogavičke imej!
Stric bo slikal, ptičko glej!

Čuden si bil že kot otrok:
vsi se smejijo, tulijo v rog,
tebi pa kot da gre na jok.
Čuden si bil že kot otrok!

Lesk v očeh zamenjal sem za pesek
za opeko prodal sem svoj obraz,
svojo senco za petsto kvadratov
in nabavil nekaj psov, da krajšajo mi čas,

Zdaj živim v tej hiši,
svoji zlati hiši.
Vrata odpiram le še tistim,
ki prinašajo mi sveža jajca
in odnašajo smeti.

Še je čas,
da izvem, kaj je bolje-
naj ostanem ali grem?
Še je čas,
da izvem,
da ostanem ali grem.

Morda kdaj podrl bom ograjo,
morda kdaj pobegnil bom od tod.
V hišo se vselil bo nov obraz
z novimi, iskrivimi očmi,
isti ostanejo le psi.

Še je čas,
da izvem, kaj je bolje-
naj ostanem ali grem?
Zdaj je čas,
da izvem, kaj je prav
in kaj ne smem.
A izdalo mi bo,
oblačno nebo?

To pri nas ni možno,
ne, ne, pri nas se to ne da,
da bi drevo se razcvetelo
in da bi zraslo do neba.

V nebesa se pri nas ne hodi,
mi raje ostajamo doma,
na tujem se lahko razbije
podoba lastna čislana.

Potlej pa v varnem zavetju,
v gosteh, pri tleh,
roka roki natoči,
začne se bratski ples.

Sami naši so zbrani,
vsak vsakega pozna
roka roki natoči,
najlepše je doma.

To pri nas ni možno,
ne, ne, pri nas se to ne da,
da bi drevo se razcvetelo,
in da bi zraslo do neba.

Mi raje malo povoluhar'mo
drevo poderemo na tla,
podrast in nizko grmičevje,
mi smo v gozdu večina.

Ravno jaz iz noci
sem peljal tvojo duso
v dan neskoncnih sanj.
Jaz, otrok mrtvih senc
postal sem luc
- rad te imam -
ljubim brez telesa
upam brez srca.

Tudi ti si prisla
mrzlih lic
do ognjisca
v dan neskoncnih sanj,
moja kri v tebi vre
a gres, zbezis
- rad te imam -
toda jutro vabi
v dan neskoncnih sanj
nazaj!

Ves zame onkraj zavetja
nimajo cvetja
mraz je in tema.

Prvič je ena, drugič je dva,
v lažnem zavetju peskovnika.
Rad bi bil z njimi, rad bi bil tam,
včasih si v jati, včasih si sam.

Veš ne od kod, slutiš ne kam,
mečeš kamne na drugo stran.
Rad bi bil z njimi, rad bi bil tam,
včasih si v klapi, včasih si sam!

Zliva se čas preko polja,
enim le teče, drugim kaj da.
Rad bi bil z njimi, rad bi bil tam,
včasih si v času, včasih si sam!

Enkrat počiva, drugič igra
stari orkester preko neba.
Rad bi bil z njimi, rad bi bil tam,
včasih si v Bandi, včasih si sam!

Rad bi bil tu, rad bi bil tam
rad bi bil vsi, rad bi bil sam!
Rad bi bil tu, rad bi bil tam
rad bi bil vsi,rad bi bil sam!

Otrok prinese, človek zgubi,
eden zadene, drugi sfali.
Rad bi bil s tabo, vse do neba,
s tabo je izi, s tabo se da!

Slika že rumeni,
slika, tvoji in ti,
čeveljčki in nov gvant, gibanica diši,
pa tvoja mama,
tak lejpa tak šlank!

Kdo je mož, ki sedi
in dekle, ki te v naročju drži?
Tu stoji zdaj nov blok,
vse kot včeraj se zdi,
si bil pa res srčkan otrok!

Daleč je,daleč,
daleč je zdaj,
moj začetek in moj rojstni kraj.

Nad hribe spušča se mrak
zdaj prižigam luči,
dolga leta so sprala
mi lesk iz oči
in slika vsak dan
bolj bledi.

Daleč je, daleč
daleč je zdaj
moj začetek in moj rojstni kraj!

Bil sem še Vladek,
ko so - kot vedno za praznik -
prišli
brkati cigani v hišo igrat.
Oče je stopil v sobo po tisto črno kitaro,
ki jo je kupil
za prvo plačo.

Gospod tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.

So ga spraševali
še dolgo po tem,
zmeraj, ko hoteli so prositi drobiž.
Zmeraj, ko igrali so v vaški gostilni
in hodili v pavzah do šanka.
Pa njihove žene,
ko prišle so pred vrata
po stare obleke,
so rade vprašale:

Gospod, tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.

Včasih, ko pridem domov,
sedim pod kostanji
in pijem,
pijem s prijat'li,
ki tam še živijo.
Takrat, skoraj vedno
pri mizi
za nas zaigrajo
in vprašajo,
otroški obrazi
s hripavim glasom:

Gospoud, tisto gitaro šče mate,
gospoud, tisto čarno gitaro šče mate?
Gospoud, tista je bijla dobra,
tista je bijla dobra.

Kakšno noč, ko pri štorkljah prespim
pod visečo meglo
tiho, sam, med njimi stojim
le noge nad vodo.

Ko pa žarek pregrize temo,
prebudimo se iz sanj,
močvirje novih želja
bo odletelo v nebo.

Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?

Če pa trava nad mojo zemljo
bo premogla kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.

Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?

Nede mi več rasla
travica zeléna,
ge se mi je šétala
lübica libléna.

Nikaj se ne jouči
lübica libléna,
či te ne bon mougeu jes
pred oltar peláti.

Pred oltar prláti,
rouko ti podáti,
rouko ti podáti.

Daj mi Micka, pejneze nazaj,
ka jes iden v drujgi kupleraj!

Ne dan tebi pejneze nazaj,
samo idi v drujgi kupleraj!

Kak naj iden v drujgi kupleraj,
či mi ne daš pejneze nazaj?

Dok dobuje kisa
U ritmu tam-tama
Kroz Noc

Ja ljubavi nasoj
Ne vidim kraj
Da ce doc

Dok nase se Senke
Spajaju tu
Iznad tla

Izgleda na svetu
Da sami smo
Ti i Ja

Dok nestaje nam sna
U igranju senki
Volim san

I svaki novi dan
Nam donosi milje
O ima nacina
Dok dobuje kisa
Da te znam

Sad
Sad si blizu ti
I nase senke
Blizu si
Dok dobuje kisa.

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje pojdi z menoj !

A se zvezda tam na vodi blešči
zvezda tam na vodi blešči?
Ne, to je venec gizdavi na tvoji glavi,
to ni zvezda, ki se v vodi blešči.

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje, pojdi z menoj!

Je to mesec, ki tam z roso leži
mesec, ki z roso leži?
Ne, to sta naj'ni postavi,
v mehki, rosni travi
to ni mesec, ki z roso leži.

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje, pojdi z menoj!

Nikdar več, oh saj ne more biti res!
Nikdar več, oh, saj ne more biti res,
krila so se mi stopila od strahu.
Nikoli več ne poletim na njih
in nikdar ne izvem,
da so samo papir -
zmaji,
ki že tol'ko let visijo nad menoj.

Saj že mama govorila je,
da z višine se ne vidi vse,
da nikdar ne izveš,
da so samo papir -
smehljaji,
ki že tol'ko let smejijo se s teboj.

Od višine se zvrti!
Skrij me v svojo dlan,
svojo mehko dlan,
svojo toplo dlan!
Vzemi me na svojo stran,
skrij me v svojo dlan.
Lahko mi vrneš karto še nocoj,
hočem le,
da me vidijo s teboj.

Lahko noč, sestrica ,
lahko noč brat,
svet se končuje, stvarstvo gre spat.
Lahko noč, sneni otroški lasje,
lahko noč, vsi iz otroka ljudje!

Dolga, samotna zna biti noč,
vzame ti veter iz jader,
ošabnost in moč!

Lahko noč, nesporazumi sveta,
lahko noč, večna naivnost srca!
Dolga , samotna zna biti noč,
vzame ti veter iz jader,
ošabnost in moč !

Lahko noč, sneni otroški lasje,
lejko noč, vsi kar nas je!