–
–
–
Vlado Kreslin
1998
V. Kreslin
4:28J. Hübscher, V. Kreslin
3:57M. Tomassini, V. Kreslin
3:57M. Tomassini, V. Kreslin
2:40M. Tomassini, V. Kreslin
5:05M. Tomassini, V. Kreslin
3:16M. Tomassini, V. Kreslin
4:00M. Tomassini, V. Kreslin
4:25S. Rezsö, V. Kreslin
2:30M. Tomassini, V. Kreslin
4:05J. Hübscher, V. Kreslin
4:50Livingston, J. Hübscher, V. Kreslin
2:45B. Jurjevčič, I. Baša
3:03Kakšno noč, ko pri štorkljah prespim
pod visečo meglo
tiho, sam, med njimi stojim
le noge nad vodo.
Ko pa žarek pregrize temo,
prebudimo se iz sanj,
močvirje novih želja
bo odletelo v nebo.
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Če pa trava nad mojo zemljo
bo premogla kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Prvi žarek že dviga se iz sna
glej, nad vodo je svetloba vzšla!
Ko poslednjemu v temi poidejo moči,
novih stotero se sonca veseli.
Nekega jutra, ko se zdani
in se glave ohladijo,
vsak odide svojo pot.
Nekega jutra, ko se zdani
in se solze posušijo,
nekega jutra,
ko se zdani.
Tam pri peči stari, kot včasih tiste dni
s klobuki na omari in toplimi dlanmi,
spomnimo se pesmi stare, ki bila je še od vseh,
glasneje od viharjev se slišal bo naš smeh.
Kjer Mure valovi
se ovijajo z meglo,
vrtči krogi
v globine vabijo.
Bučanje silno
napolni z mračno me strastjo
in preglasi še
srce in glavo.
Vprašanje kratko
razjeda, odgovora ne da:
ali na breg,
ali v vodo ?
Al' to al' ono,
povej mi, draga,
kaj naj zdaj storim,
kako tem silam,
temnim ubežim ?
Ne odnašaj prehitro,
Mura, mojih dni:
obrni, obrni,
še kamen al' dva,
al' tri.
Ljubezen moja
prav potiho obrne stran glavo,
pusti me samega,
samega z vodo.
Kjer Mure valovi
bregove lastne izpodjedajo,
šumeči krogi
vrtijo moje telo.
Ne odnašaj prehitro,
Mura, mojih dni…
Nočne sence se poslavljajo v dan,
v megli nad vodo star mlin,
poslednje sanje se umikajo stran,
nazaj v lepši spomin.
Prvi žvižg se zareže v mrak
in žarek se zarosi,
nad strehe,
mesta,
v glave,
srca in kleti
še en nov dan se rodi.
Novo jutro, nov dan!
Včasih, redkokdaj,
se fino ti zdi,
da si živ,
da te nič ne boli,
da je najlepši žarek,
ki tebe zbudi,
ko si ga odgrneš z oči!
To je tvoje jutro, tvoj dan,
to je tvoje jutro, tvoj dan!
Živo rdeče rože vabljivo dehte
med trnjem, ki prebada
slavcu srce.
Še Muro bi preplaval,
zatajil bi ime,
zaril bi se kot klop
v tvoje srce.
Priskrbel bi ti lepši dan,
dneve in jutra bi ti preštel,
dežne kaplje ti shranil v dlan,
če bi te imel.
če bi te imel!
Zamešal bi sledi,
prebarval si lase,
zagnal bi se kot pes
med tvoje noge.
Priskrbel bi ti lepši dan,
dneve in jutra bi ti preštel,
dežne kaplje ti shranil v dlan,
če bi te imel,
če bi te imel!
Zvezdice bele se razporedijo,
pripravijo vse pred nočjo.
Vozove napolnijo, velke in male
jih dajo na rimsko stezo.
Kaj je to, kar tam se skriva
v beli piki nad goro ?
Zvezdice bele usodo razprejo nam
daleč čez črno nebo,
strelci, vodnarji, device in ovni
mežikajo noč za nočjo.
Kaj je to, kar tam se skriva
v belih pikah nad goro?
Tam nad goro, tam nad vodo,
tam bele pike na zemljo čarno padajo.
Zvezdice bele skoz¸' prste polzijo
dokler ne opeša oko,
strelci, vodnarji, device in ovni
povejo december al' maj
povejo začetek al' kraj!
Vrane družijo se rade,
pet na veji jih sedi
in ko puška poči,
ena vrana pade,
povej, koliko jih,
jih še sedi!
Jagri družijo se radi,
pet na stolčku jih sedi,
veter se zamenja,
garnitura pade,
povej, koliko jih,
jih še sedi!
Če ne uganeš, vprašaj sovo,
ki nikoli ne spi!
Vrana vrani ne izkljuje oči,
jager jagru stolček gor drži!
Zdaj volkovi so prijazni,
ovce jezno grizejo,
zdaj jeleni so počasni
in le polžem se mudi.
Zdaj še polhi pred brlogi
soncu se nastavljajo;
ure tiktakajo,
kazalci pa stojijo,
povej, koliko jih,
jih še sedi!
Vrana vrani ne izkljuje oči,
jager jagru stolček gor drži!
Bil sem še Vladek,
ko so - kot vedno za praznik -
prišli
brkati cigani v hišo igrat.
Oče je stopil v sobo po tisto črno kitaro,
ki jo je kupil
za prvo plačo.
Gospod tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.
So ga spraševali
še dolgo po tem,
zmeraj, ko hoteli so prositi drobiž.
Zmeraj, ko igrali so v vaški gostilni
in hodili v pavzah do šanka.
Pa njihove žene,
ko prišle so pred vrata
po stare obleke,
so rade vprašale:
Gospod, tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.
Včasih, ko pridem domov,
sedim pod kostanji
in pijem,
pijem s prijat'li,
ki tam še živijo.
Takrat, skoraj vedno
pri mizi
za nas zaigrajo
in vprašajo,
otroški obrazi
s hripavim glasom:
Gospoud, tisto gitaro šče mate,
gospoud, tisto čarno gitaro šče mate?
Gospoud, tista je bijla dobra,
tista je bijla dobra.
Bela nedelja
v meni spokoja ni
sence me spremljajo vse dneve in noèi
vonj krizantem
te nikoli zbudil ne bo
črna kočija
te vzela je v nebo.
Vem, da angeli
veè ne pustijo èez,
a naj dovolijo,
da pridem samo še jaz
to nedelj.
Bela nedelja
in sence se zbirajo
srce šepeta mi
naj danes konèam ves to
potem pa,
ko solze in sveèe zasvetijo,
zapojte mi raje,
da slišim vas v nebo.
Draga,
naj moja ti pesem
ne skruni sna
v beli tišini
poljubiva se oba,
to nedeljo.
Leto 1918,
puške utihnejo,
drobni prsti se
strun dotaknejo.
In pri 14. prvič otrpnejo,
v muzikantsko noč,
gre rosa proč.
Solzam radosti in boli
ti prsti najdejo sledi.
naj je kralj al' berač,
nevesta al' postopač,
te otroške roke,
Kociprovo ime.
Na gostüvanja
in v beli svet,
včasih župnik,
včasih poet.
Saj še včeraj b'li
so od Bande vsi,
zdaj so ostali
prsti grčasti.
Solzam radosti in boli
ti prsti najdejo sledi.
Naj je kralj al' berač,
nevesta al' postopač,
te grčaste roke,
otroško ime.
Tvoje grčaste roke, bajs
in otroško ime,
Joužek, čakaj me
na koncu ceste te!
Slika že rumeni,
slika, tvoji in ti,
čeveljčki in nov gvant, gibanica diši,
pa tvoja mama,
tak lejpa tak šlank!
Kdo je mož, ki sedi
in dekle, ki te v naročju drži?
Tu stoji zdaj nov blok,
vse kot včeraj se zdi,
si bil pa res srčkan otrok!
Daleč je,daleč,
daleč je zdaj,
moj začetek in moj rojstni kraj.
Nad hribe spušča se mrak
zdaj prižigam luči,
dolga leta so sprala
mi lesk iz oči
in slika vsak dan
bolj bledi.
Daleč je, daleč
daleč je zdaj
moj začetek in moj rojstni kraj!
Bil sem se cist kot prva stran,
vprasal sem zvezde, kaksen je plan,
ali bom dolgo, ali bo fer,
bom lovec ali zver?
Che sera sera,
karkoli ze bo, naj bo
presvercati se ne da
Che sera sera...
Mojstri telesa in duha
tipajo celo in merjo glavo,
al bom neroden ali bogat
bom spicast al oglat?
Che sera sera,
karkoli ze bo, naj bo
presvercati se ne da
Che sera sera...
Zdaj sem popisal kup strani,
kod mi ji zveze, knjigo nardi,
saj mi je vseen, saj mi ni zal,
saj nav nihce ostal...
Che sera sera,
karkoli ze bo, naj bo
presvercati se ne da
Strune glasbenikov, ki po starih vaških gostilnah in pred predsedniki igrajo z istim odkritosrčnim žarom in izpovedno močjo. V naših začudenih ušesih ob godbi Vlada Kreslina in Beltinške bande tako oživljajo tradicionalne pesmi kulturne dediščine, prepričujoč nas, da se nam ni treba sprenevedati in nositi modnih mask vsaj takrat, kadar poslušamo zvoke srca. Žlahtni sentiment, zadržana patetika, solza ali dve, razbit kozarec, objeti prijatelji in možnost, da smo podobni drugim v bolečini in radosti: to so darovi, ki so preveč redki, da bi jih zavračali, kadar nam jih ponudijo.
Aleš Debeljak