Le še enkrat mi zapoj,
pisani ptič o svoji dragi,
ki na vetru valovi,
se v bistri vodi gizdali.

Samo še enkrat mi zapoj,
pisani ptič o moji dragi,
ki so jo božali odmevi
tvoje pesmi, skoz' megle,
vsako noč, vse do dne.

Tam nad vodo
vsako jutro vstane dan
in prešteje zmagovalce
in žrtve nočnih sanj.
Tam nad vodo
se še vedno svet vrti,
in odnaša sanje,
ki si jih zbudila ti.

Le še enkrat mi povej,
tulpika bejla v temni vodi,
da vsak tvoj cvet se krasoti
za vse dneve in noči,
za vse drage,
ki jih več ni.

Tam nad vodo..

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje pojdi z menoj!

A se zvezda tam na vodi blešči
zvezda tam na vodi blešči ?
Ne, to je venec gizdavi na tvoji glavi,
to ni zvezda, ki se v vodi blešči.

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje, pojdi z menoj!

Je to mesec, ki tam z roso leži
mesec, ki z roso leži ?
Ne, to sta naj'ni postavi,
v mehki, rosni travi
to ni mesec, ki z roso leži.

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje, pojdi z menoj!

Lahko bi bila idealen par
z diplomami in otroki.
Tudi to ima svoj čar,
komaj zdaj vem,
s krediti in obroki.
Zmeraj si bila večja kot vse,
kar nama je življenje dalo
kakšen dan se mi zdi,
da dojenček sem,
ki ga še vedno štorklja nosi.

Preko Mure, preko Drave,
prek Save vse do morja.
Morda še prek oceana,
od zibelke do neba.

Lahko bi bila idealen par
starčkov na klopi v parku
in Jumpin' Jack Flash,
ki si mi ga dala v dar,
še zdaj preskakuje
v taktu.

Zadnji avgust, poletje je šlo
siva te naredi še lepšo,
dosti mene je ti
dosti tebe sem jaz,
dosti mene še zdaj leti.

Preko Mure, preko Drave,
prek Save vse do morja,
morda še prek oceana
od zibelke do neba.

Odpiram okno, da bi še zadnjič stresel pepel
da slišal bi korake, ki te odnašajo proč.
Da vdihnil bi pozabo, izdihnil tvoj vonj,
izdihnil te na plano, iz svojih sanj,
da slišal bi korake, ki te odnašajo v noč.

Je sploh še kaj ostalo, al vse odhaja s teboj ?
Ljubezni zaobljube, dosmrtni sončni zahod,
prstani in pisma, vse slike s teboj,
poletni aranžma za dva in košček neba ?
Je sploh še kaj ostalo, al vse odhaja s teboj ?

Novemu dnevu se še ne mudi,
otroški jok nad mestom tiho spi,
v roki stiskam tisti rdeči pas,
ki si mi ga tiste najne noči
dala ti.

Odpiram okno, da bi še zadnjič stresel pepel,
da slišal bi korake, ki te odnašajo proč.
Še zadnjo melodijo odnesel bi tja,
kjer včasih so igrali za naju dva,
da slišal bi korake, ki te odnašajo v noč.

Novemu dnevu se še ne mudi,
otroški jok nad mestom tiho spi,
v roki stiskam tisti rdeči pas,
ki si mi ga tiste naj'ne noči
dala ti.

Mladi Marko se je ženo
da so drovne slive cvele.
Mladi Marko se je ženo
da so drovne slive cvele.

Takšo lüjbo si je iskal,
ka bi znala svilo presti.
takšo lüjbo si je iskal,
ka bi znala svilo presti.

Gda so šli po mlado snejo
te je morje süjo bilo,
gda je Marko snejo pelo
te je morje fse prejk teklo.

Mladi Marko v morje stoupo
do kolena njemi bilo
gda ob drüjgin notri stoupo
te ga nindri nej več bilo.

Mlada sneja je velela:
s svilof mi zavešte oči
s svilof mi zavešte oči,
te pa za njin v morje skoči.

Mladi Marko se je ženo,
gda so drovne slive cvele.
Mladi Marko se je ženo,
da so drovne slive cvele.

To pri nas ni možno,
ne, ne, pri nas se to ne da,
da bi drevo se razcvetelo
in da bi zraslo do neba.

V nebesa se pri nas ne hodi,
mi raje ostajamo doma,
na tujem se lahko razbije
podoba lastna čislana.

Potlej pa v varnem zavetju,
v gosteh, pri tleh,
roka roki natoči, 
začne se bratski ples.

Sami naši so zbrani,
vsak vsakega pozna
roka roki natoči, 
najlepše je doma.

To pri nas ni možno,
ne, ne, pri nas se to ne da,
da bi drevo se razcvetelo,
in da bi zraslo do neba.

Mi raje malo povoluhar'mo 
drevo poderemo na tla,
podrast in nizko grmičevje,
mi smo v gozdu večina.

O Vrba,
Srečna draga vas
domača,
kjer hiša mojega stoji
očeta;
de b' uka žeja me iz tvojga
svéta,
speljala ne bila goljfiva kača.
Ne vedel bi,
kako se v strup
prebrača
vse kar srce si sladkega
obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b' igrača.
Zvestó srce
in delavno ročico
za doto ki je
nima miljonarka,
bi bil dobil
z izvoljeno
devico;
Zvestó srce
in delavno ročico
za doto ki je
nima miljonarka,
bi bil dobil
z izvoljeno
devico;
Mi mirno plavala bi moja
barka,
pred ognjam dom,
pred točo mi
pšenico
bi bližnji sosed vároval
svet' Marka.
bližnji sosed vároval
svet' Marka.
Svet' Marka.
O Vrba

Spomnijo se še stari ljudje,
da se je rado hodilo v goste.
Da si se ustavil, pobaral al' gre,
nazdravil še kakšno besedo al' dve.

Včasih pa, ko je sonce zašlo
spod' goric tja v mursko vodo
zaslišal se je tisti cimbalski glas
pobožal je loke, pobožal je vas.

Da si znal srečati štiri može
z violino in brki
in kar zraven gre.
In če si ženil si hčerko al' dve
gosli in bajs so ti zbrusli pete.

Včasih pa, ko se zvečeri
in zapiha z veržejske strani,
baje se jih sliši igrati glasno,
tam v meglicah nad mursko vodo.