–
–
–
Vlado Kreslin
1991
V. Kreslin
4:28nar.
2:30S. Rezsö - V. Kreslin - V. Kreslin
2:30Quirino Mendoza Ycortes - Kociper baranja - nar.
2:44narodna - Šukar
2:30M. Tomassini - M. Tomassini - V. Kreslin
4:25M. Tomassini - V. Kreslin - V. Kreslin
2:40M. Tomassini - V. Kreslin - V. Kreslin
5:05J. Zmazek - B. Činč - V. Kreslin - J. Zmazek
4:10J. Zmazek - V. Kreslin - V. Kreslin
3:20M. Ziherl - J. Gregorc - M. Ziherl
2:05M. Tomassini - M. Tomassini - I. Tomassini
3:42A. Strajnar - D. Velkaverh - A. Strajnar
3:18V. Kreslin - M. Krpan - V. Kreslin
5:20V. Kreslin
4:30Kakšno noč, ko pri štorkljah prespim
pod visečo meglo
tiho, sam, med njimi stojim
le noge nad vodo.
Ko pa žarek pregrize temo,
prebudimo se iz sanj,
močvirje novih želja
bo odletelo v nebo.
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Če pa trava nad mojo zemljo
bo premogla kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Nede mi več rasla
travica zeléna,
ge se mi je šétala
lübica libléna.
Nikaj se ne jouči
lübica libléna,
či te ne bon mougeu jes
pred oltar peláti.
Pred oltar prláti,
rouko ti podáti,
rouko ti podáti.
Bela nedelja
v meni spokoja ni
sence me spremljajo vse dneve in noči
vonj krizantem
te nikoli zbudil ne bo
črna kočija
te vzela je v nebo.
Vem, da angeli
več ne pustijo čez,
a naj dovolijo,
da pridem samo še jaz
to nedelj.
Bela nedelja
in sence se zbirajo
srce šepeta mi
naj danes končam ves to
potem pa,
ko solze in sveče zasvetijo,
zapojte mi raje,
da slišim vas v nebo.
Draga,
naj moja ti pesem
ne skruni sna
v beli tišini
poljubiva se oba,
Je vöter podpíjno, vijer ga je míno
da san odhajau na pout v tujíno.
San s küfrom mašéjrau, pa san si spéjvau
san mislo, ka iden v divjino.
Ajaj-jaj-jaj! Kam san jes zaj prišeu?
Od tuge, žalosti san drejti se začno
pa san si glaš palinke načno.
Ta gor po dolínaj, po ravnij planínaj
maš gözöš že ta patalejska.
San se prebüjdo, san zajtrk zanüjdo
Ajaj-jaj-jaj….!
Včási si míjslin, ka v senjaj te víjdin,
kak lûšno je bilou tou vse vküper…
¨Tan v fazanaríji je bilou po noríji,
ka si mi pravila: »Čüj, ka si tak čüden?…«
Vsi so venci vejli
vsi so venci vejli
samo moj zeléni.
Ar ga jes zaléjvlen
ar ga jes zaléjvlen
ar ga jes zaléjvlen
s svojimi skuzámi.
Či bi moja skuza
či bi moja skuza
či bi moja skuza
na kamen spádnola.
Kamen bi se razklau
kamen bi se razklau
kamen bi se razklau.
Bil sem še Vladek,
ko so - kot vedno za praznik -
prišli
brkati cigani v hišo igrat.
Oče je stopil v sobo po tisto črno kitaro,
ki jo je kupil
za prvo plačo.
Gospod tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.
So ga spraševali
še dolgo po tem,
zmeraj, ko hoteli so prositi drobiž.
Zmeraj, ko igrali so v vaški gostilni
in hodili v pavzah do šanka.
Pa njihove žene,
ko prišle so pred vrata
po stare obleke,
so rade vprašale:
Gospod, tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.
Včasih, ko pridem domov,
sedim pod kostanji
in pijem,
pijem s prijat'li,
ki tam še živijo.
Takrat, skoraj vedno
pri mizi
za nas zaigrajo
in vprašajo,
otroški obrazi
s hripavim glasom:
Gospoud, tisto gitaro šče mate,
gospoud, tisto čarno gitaro šče mate?
Gospoud, tista je bijla dobra,
tista je bijla dobra.
Nočne sence se poslavljajo v dan,
v megli nad vodo star mlin,
poslednje sanje se umikajo stran,
nazaj v lepši spomin.
Prvi žvižg se zareže v mrak
in žarek se zarosi,
nad strehe,
mesta,
v glave,
srca in kleti
še en nov dan se rodi .
Novo jutro, nov dan !
Včasih, redkokdaj,
se fino ti zdi,
da si živ,
da te nič ne boli,
da je najlepši žarek,
ki tebe zbudi,
ko si ga odgrneš z oči !
To je tvoje jutro, tvoj dan,
to je tvoje jutro, tvoj dan !
Živo rdeče rože vabljivo dehte
med trnjem, ki prebada
slavcu srce.
Še Muro bi preplaval,
zatajil bi ime,
zaril bi se kot klop
v tvoje srce.
Priskrbel bi ti lepši dan,
dneve in jutra bi ti preštel,
dežne kaplje ti shranil v dlan,
če bi te imel.
če bi te imel !
Zamešal bi sledi,
prebarval si lase,
zagnal bi se kot pes
med tvoje noge.
Priskrbel bi ti lepši dan,
dneve in jutra bi ti preštel,
dežne kaplje ti shranil v dlan,
če bi te imel,
če bi te imel !
Noč se plazi pod vrhovi streh,
noč se plazi pod vrhovi streh.
Še zadnji klošar se je splazil spat,
še zadnji klošar se je splazil spat.
S prsti mi greš skoz' lase,
zapeljuješ me,
vse to sem že videl,
vse že doživel.
Vem, čez kako uro se bo delal dan,
vem, čez kako uro bom postal zaspan.
In sam vrag me bo spet vlekel stran,
počet stvari, ki že nar'jene imam.
S prsti mi greš skoz' lase
zadržuješ me,
vse to sem že videl,
svoje sem doživel.
Spet doma,
tu glasneje govorijo,
spet doma,
tu hitreje pijejo.
Spet doma,
tu pozdravljajo glasno,
to je vas,
to je vas,
morda zato !
Spet doma,
še zmeraj se poznamo vsi,
spet doma,
o glej ga, glej ga,
kje si ?
Spet doma,
je kaj novega okrog,
imaš še zmeraj
isto
cifro nog ?
Vseokrog napredek,
trgovine, hiše dvojne,
perspektive, plače trojne,
glej,
še raki hodijo naprej !
Najlepše pesmi
so o domu,
še sreča srečna je doma,
mi sosed pravi :
kakor komu,
a raje sebi,
če se da .
Spet doma,
tam glasneje govorijo,
spet doma,
tam hitreje pijejo.
Spet doma,
tam pozdravljajo glasno,
to je vas,
to je vas,
morda zato !
Gledal v tvoje sem oči sanjave,
tvojih ust poslušal zvok mi drag,
las me tvojih mili vonj opajal
in utonil ves sem v sen sladak.
V sanjah živel sem življenje srečno,
skusil usten tvojih dah sem vroč,
upal lažnosem, da vse je večno,
da resnica vsa odšla je proč.
Dekle, daj razodeni,
zakaj vse lepo je le sen,
ta čas, dakle, verjemi,
da upam dočakati dan.
Ko verjeti mogel bom v besede,
ki jih ustne tvoje govore,
mnogo bolj ljubiti znal bom tebe
kot bi mogla ti ljubiti me.
Vrata zaprla si
stisnil sem oči
in te spremljal z mislimi.
Ostajaš brez besed
in vračaš se
nikoli ne poveš
kje najdem naj te.
Ne zapuščaj me,
noč predolga je!
Ne zapuščaj me,
noč predolga je!
Draga, kam hitiš
nora misel je
da ljubezni
ubežiš.
Iščeš svoj obraz
in vendar veš,
da konec te poti
je v mojih očeh.
Ne zapuščaj me,
noč predolga je!
Ne zapuščaj me.
Ravno jaz iz noci
sem peljal tvojo duso
v dan neskoncnih sanj.
Jaz, otrok mrtvih senc
postal sem luc
- rad te imam -
ljubim brez telesa
upam brez srca.
Tudi ti si prisla
mrzlih lic
do ognjisca
v dan neskoncnih sanj,
moja kri v tebi vre
a gres, zbezis
- rad te imam -
toda jutro vabi
v dan neskoncnih sanj
nazaj!
Ves zame onkraj zavetja
nimajo cvetja
mraz je in tema
Vedno mi je pred očmi,
pa je še opazim ne.
Vid jemljejo mi stvari,
ki bleščijo se.
Morda še bo ne ve,
morda se mu le zdi,
morda tudi on le slučajno
tam sedi.
Še norci ne gledajo več direktno v oči,
pod nogami se motajo mi
tuje sledi.
Morda ničesar ni,
morda je vse le gesta.
in stara, prazna pot, ki jo je skrila cesta.
Pot v raj, pot v raj
Kakšno noč, ko pri štorkljah prespim
pod visečo meglo
tiho, sam, med njimi stojim
le noge nad vodo.
Ko pa žarek pregrize temo,
prebudimo se iz sanj,
močvirje novih želja
bo odletelo v nebo.
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Če pa trava nad mojo zemljo
bo premogla kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Peli so:
mama Katica (4), oče Milan (4) in Vlado Kreslin, tamburaši Šukar (1, 5), Miro Tomassini (6, 7, 12, 14) in Veronika Cetin (9).
Igrali so:
Martin Krpan (8, 14), Beltinška banda Kociper-Baranja (2, 3, 4), Quatebriga (11), Šukar (1, 5), Matjaž Sekne - viola (3, 5, 6), David Jarh - sint., trobenta (15), Miro Tomassini - el. ak. kitara, orglice (6, 7, 12), Martin Žvelc - harmonika (7), Janez Zmazek - el. kitara (9, 10), Borut Činč - orgle (9, 10), Lado Jakša - sint., klavir (6, 12), Hugo Šekoranja - sax. (9), Aleš Strajnar - el. kitara (13), Dadi Kašnar - bobni (6, 8, 9, 10, 12), Cole Moretti - el. kitara (10), Tomaž Kozlevčar - harmonika (13), Jože Hauko - bas (13), Uzunovič Sašo - kontrabas (7), Mišo Gregorin - bobni (13) in Vlado Kreslin - ak. el. kitara (1, 4, 5, 7, 14, 15).
Snemalec Aco Razbornik in asistent Borut Berden (1, 2, 3, 4, 7, 14, 15), Silvester Žnidaršič (8), Janez Križaj (6), Drago Hribovšek (11), Zoran Ažman (13), Borut Činč (9, 10) in Iztok Černe (12).
Producent: Vlado Kreslin
Oblikovanje in fotografija: Matjaž Vipotnik 1991
Urednik izdaje: Ivo Umek
Direktor in odgovorni urednik: Ivek Krpač
Založnik: ZKP RTV Slovenija