Belo mesto utonilo je v mrak,
zdaj spi že vsak lojalen rojak.
A zmeraj se jih najde eno par,
ki ni jim dosti te dežele čar.

Je v Šiški še kaj odprtega?
A v Šiški še kdo da?

Ob praznikih, ob delovnih dneh,
v zimskih in poletnih nočeh,
na vsakem koncu mesta se zdi,
da ni bolj radovednih ljudi.

Je v Mostah še kaj odprtega?
A v Mostah še kdo da?

Prijatle včasih nas premaga noč
in vsak ta drug bi rad preskusil moč.
Enotni bomo že naslednji dan,
zdaj tolkel rad bi vsak na svojo stran.

Je v Centru še kaj odprtega?
A v Centru še kdo da?

Njen trenutek prihaja,
že slišim njen glas.
In okna zapiram,
si manem oči,
prihaja njen čas.
Njen dih me duši
zapira mi pot,
me grabi za vrat.
In okna zapiram, si manem oči,
prekleta,
še zmeraj si me želi.

Njen trenutek prihaja,
prihaja njen čas.
Njen trenutek prihaja,
prihaja njen čas.

Mi s prsti polzi
po koži v srce,
mi diha v obraz.
In okna zapiram,
žari mi v oči,
prihaja njen čas.

Njen trenutek prihaja,
prihaja njen čas.
Njen trenuutek prihaja,
prihaja njen čas.

Lesk v očeh zamenjal sem za pesek
za opeko prodal sem svoj obraz,
svojo senco za petsto kvadratov
in nabavil nekaj psov, da krajšajo mi čas,

Zdaj živim v tej hiši,
svoji zlati hiši.
Vrata odpiram le še tistim,
ki prinašajo mi sveža jajca
in odnašajo smeti.

Še je čas,
da izvem, kaj je bolje-
naj ostanem ali grem?
Še je čas,
da izvem,
da ostanem ali grem.

Morda kdaj podrl bom ograjo,
morda kdaj pobegnil bom od tod.
V hišo se vselil bo nov obraz
z novimi, iskrivimi očmi,
isti ostanejo le psi.

Še je čas,
da izvem, kaj je bolje-
naj ostanem ali grem?
Zdaj je čas,
da izvem, kaj je prav
in kaj ne smem.
A izdalo mi bo,
oblačno nebo?

Nad mestom se že dani,
na vodi jadrajo žerjavi.
Za nami dim in sledi,
česar ne vidiš
se pozabi.
Pamet pozabljamo,
čez reko skačemo, hop, hop!
Trezni iščejo,
nori najdejo pot.

Svetle iskre v očeh
in hrumenje pod nogami.
Dežela mimo beži
in ni stvari,
ki nas ustavi.
Pamet pozabljamo,
čez reko skačemo.
Trezni iščejo,
nori izberejo pot!

Le kdo, le kdo je tapravi?
Le kdo, le kdo gre z nami?

Sigurni vase in v svoje avte
se poženemo v sobotno noč.
S sabo vozimo vse tisto, kar je naše,
kar nam daje moč!
Ledrna dekleta, ledrna dekleta !

Sigurni vase in v ravne ceste
vozimo z zaprtimi očmi.
Ko vozimo, ne gledamo
in ni stvari, ki nas boli.
Ledrna dekleta, ledrna dekleta!

Mi nikol' ne tarnamo, mi nikol' ne dvomimo,
nas dekleta ljubijo!

Sigurni vase in v svoje ženske
jim zaupamo,
ko jim slučajno kikle z ledra
čez kolena zdrsnejo.
Ledrna dekleta,ledrna dekleta!

Mi nikol' ne tarnamo, mi nikol' ne dvomimo,
nas dekleta ljubijo!

Včasih sanjam, da sedim na tleh;
travne bilke, pesek v laseh.
Kar naenkrat se zamenja čas,
starejši sem, a imam otroški glas.

Kje je zdaj mladostni krik in smeh?
Kje je želja in nedolžni greh?
za gorami, za vodami ostal,
ni ga z mano, svojo pot je ubral.

Čas nam krade in žre moči, polni glave in prazni oči.
Svetle ceste, temne sledi,
kar je staro se novo zdi

En korak v levo stran,
en korak v desno stran.
En korak za akcijo,
drugi za reakcijo.

Bela barva je za sneg,
črna barva je za mrak.
Ni razloga za preplah,
saj vsi vemo, kaj je strah.

To ni političen song,
ni političen song!
Kar trdijo, ni res,
to je pesem za ples!

Gledam tvoj obraz,
gledam tvoj nasmeh,
nekam čuden se mi zdi.
Gledam tvoj obraz,
ljubim tvoj nasmeh,
zdaj mi je prešel že v kri.
Najmanj deset jih je,klečijo pred teboj,
še več jih sanja tvoje ime.
Najmnanj deset jih je, bežijo za teboj,
še več jih išče tvoje srce.

A ne zanašaj se na svetle dni!
ne zanašaj se na lepe oči,
na svoje lepe oči,
ker Sovražnik ne spi,
ker Sovražnik ne spi,
za vrati stoji in se nam smeji.

Nikdar več, oh saj ne more biti res!
Nikdar več, oh, saj ne more biti res,
krila so se mi stopila od strahu.
Nikoli več ne poletim na njih
in nikdar ne izvem,
da so samo papir -
zmaji,
ki že tol'ko let visijo nad menoj.

Saj že mama govorila je,
da z višine se ne vidi vse,
da nikdar ne izveš,
da so samo papir -
smehljaji,
ki že tol'ko let smejijo se s teboj.

Od višine se zvrti!
Skrij me v svojo dlan,
svojo mehko dlan,
svojo toplo dlan!
Vzemi me na svojo stran,
skrij me v svojo dlan.
Lahko mi vrneš karto še nocoj,
hočem le,
da me vidijo s teboj.

Mali bogovi so vse manjši !
Delajo se, da verjamejo v boga.
Mali bogovi govorijo glasno,
da bi se jih slišalo do neba.

Dogaja se, da včasih
še najbolj vernim se zamešajo sledi,
mali bogovi jim obljubljajo
nove perspektive,
edine prave poti.

Napihnjeni se odbijajo
visoko v nebesa.
Zaradi pritiska
si mašijo ušesa.
Z dolgimi prsti
in majhnimi očmi
mali bogovi
vidijo le, kar se jim zdi.

Mali bogovi so vse manjši !
Delajo se, da verjamejo v boga.
Mali bogovi govorijo glasno,
da bi se jih slišalo do neba.

Na skrivaj preklinjajo
In šimfajo svetnike,
v svetih knjigah retuširajo slike,
lastnim vernikom spotikajo noge;
mali bogovi
odpuščajo le, kadar se sme.

Nocoj bom pomagal spustiti meglo na zemljo.
Razpršili jo bomo enakomerno naokrog.
Nocoj bom končno zraven,
Ko bodo zvezdam odvzeli monopol ;
kresnička ali iskra v očeh, pomembno je,
da žari, da žari.

Nocoj bom še enkrat pokosil
Tisto nerabljeno travo pred vrati,
vsem bivšim sošolcem bom napisal kartico,
natakarjem bom plačal drink.
Samo, ne pravite mi,
da so bila tista pisma slučajno odprta !
In ne pravite mi,
da se do zjutraj vse pozabi
in da ne smemo hitet !
In ne pravite mi,
da se še ne dani,
da naj bom tiho,
ker večina še spi !

Nocoj bomo mi prižgali dan !
Še ptice letijo na našo stran !
In če ti zvezda več ne gori,
Prižgemo ti majhno iskro v oči !

Nocoj bomo spustili meglo na zemljo
in jo razpršili enakopravno naokrog.
Zvezdam bomo odvzeli monopol
in prižgali ljudem iskre v očeh.
Nocoj bomo še zadnjič pokosili
tisto zelenkasto travo pred vrati,
sošolcem napisali prijazne kartice
in jim plačali za pit.

Samo ne pravite nam,
da se še ne dani,
da naj bomo tiho,
ker večina še spi !

Nocoj bomo mi prižgali dan!
Še ptice letijo na našo stran !
In če ti zvezda več ne gori,
prižgemo ti majhno iskro v oči !

1.glas:
Naredil sem ta svet lepote,
ustvaril sem ga za ljudi,
zato, da mi daruje žrtve,
zato, da me časti.
Za ponižne in za čiste
vedno imam dovolj luči,
za ubogljive in za skromne
polno milosti,
za ljudi,
za ljudi!

2.glas:
Moja oblast je v svetu ognja,
tam kjer žge in se kadi.
Za ponosne in za hrabre
k meni vodijo poti.
Mrzle dneve v vroče sanje,
potrebe spremenim v slasti.
Dvignil te bom nad ostale,
dal ti božjih bom moči,
za ljudi,
za ljudi !

Elegantni kozjebradec, zapeljevalec krempljasti,
in ta večni glas resnice, ki z neba doni !
Zgoraj sinje so višave,
od katerih se zvrti,
spodaj pa peklensko mračne
in vabeče so pasti,
za ljudi,
za ljudi !

Je to že res
a se le zdi?
Je res, da mi ugašajo luči?

Je to že voda
al' je še kri?
Je res, da mi pojemajo moči?

Bele nogavičke imej!
Stric bo slikal, ptičko glej!

Čuden si bil že kot otrok:
vsi se smejijo tulijo v rog,
tebi pa kot da gre na jok.
Čuden si bil že kot otrok .

Še zmeraj sanjaš, ko vsak drug bedi,
še zmeraj vstajaš, ko vsak drug sedi,
še zdaj imaš preveč rjave oči!

Bele nogavičke imej!
Stric bo slikal, ptičko glej!

Čuden si bil že kot otrok:
vsi se smejijo, tulijo v rog,
tebi pa kot da gre na jok.
Čuden si bil že kot otrok!

Lepo, da imamo tolko skupnega,
lepo, da smo enaki.
Lepo, da imamo tolko skupnega,
lepo, da smo vsi taki.
Enaki smo potiho,
enaki smo v en glas.
Enaki smo potiho,
enaki smo v en glas.

Ko zjutraj vstanemo, smo vsi,
ko ležemo zvečer, smo vsi.
Lepo, da imamo tolko skupnega,
lepo, da čuvajo nas dobri psi.
Enaki smo potiho,
enaki smo v en glas.
Enaki smo potiho,
enaki smo v en glas!

Vsi krotki, tihi, enaki…,
nam bela volna je v okras !

1981 Banja Luka (JNA)

Sveže jutro ti drsi čez obraz,
kot običajno, kot vsakokrat.
Ta noč se izgublja v dan,
ta obraz mi jemlje san .

Ena od zvezd ti zapira oči,
kot običajno, kot že vse dni.
Da ti je žal,
je vse,
kar lahko poveš,
da ti je žal,
to je vse, kar veš.

Vse tisto, kar me zdaj straši,
vsak žarek, ki blešči v oči,
vsak dan brez mene, sam živi,
vsak vonj in vsak dih mi govori,
da te ni.

Prav čudno se mi je izšlo,
vem, tako ni bilo zmenjeno !
Še včeraj življenje je obetalo,
še včeraj je vse nekam izgledalo.

Ko sem bil še mlad in v skladu
s svojo podobo in seboj,
sem lahko samo neumno gledal,
kako jih nosi s ceste
in jih meče
z glavo v zid !

Zdaj ne zvenim več po lastnih notah
pa imam še zmeraj lep ton.
Sedaj sem tiho in se ne oglašam
in sploh ne čutim,
ko me zašpona
z glavo v zid !

Ko bom odšel in bom spet v skladu
z zemljo in s seboj, 
a bom pogrešal koga,
da me boža
da mi laska
in da me buta 
z glavo v zid ?

Pridržali ste me not, zadržali le za kratek čas, 
dokler nebo se ne zjasni,
dokler nebo se ne zjasni.

Se me ne spomnite več?
Vam ni ljub več moj glas?
Na kolenih sem vam sedel,
vihtel zastavico, 
pesmice pel.

Napačnega človeka imate!
Jaz nisem kriv, jaz nisem kriv,
Da vam pešajo oči, 
da vam moć iz žil puhti!