–
–
–
Vlado Kreslin
2002
V. Kreslin (Namesto koga roža cveti - ZKP RTV Slo)
4:28M. Tomassini/V. Kreslin (Namesto koga roža cveti - ZKP RTV Slo)
4:25V. Kreslin *prvič objavljeno
3:36J. Hübscher/V. Kreslin (Nekega jutra, ko se zdani - Bistrica)
3:57V. Kreslin (Ptič - Založba Kreslin)
3:04M. Tomassini/V. Kreslin (Namesto koga roža cveti - ZKP RTV Slo)
2:40M. Tomassini/V. Kreslin (Pikapolonica - Čarna)
5:06M. Tomassini/V. Kreslin (Nekega jutra, ko se zdani - Bistrica)
4:05J. Hübscher/V. Kreslin (Pikapolonica - Čarna)
4:50L. Serly/V. Kreslin/J. Hübscher (Spominčice - Bistrica)
3:26A. Strajnar/D. Velkavrh/A. Strajnar (Namesto koga roža cveti - ZKP RTV Slo)
3:12M. Tomassini/V. Kreslin (Ptič - Založba Kreslin)
3:14V. Kreslin (Ptič - Založba Kreslin)
5:01M. Tomassini /V. Kreslin (Ptič - Založba Kreslin)
4:13M. Tomassini /V. Kreslin (Nekega jutra, ko se zdani - Bistrica)
4:00M. Tomassini/V. Kreslin (Pikapolonica - Čarna)
3:16N. Schultze /V. Kreslin /J. Hübscher (Spominčice - Bistrica)
4:25ljud./V. Kreslin (Cankarjev dom, dec. 2001) *prvič objavljeno
2:02B. Jurjevčič/ljud./B. Jurjevčič (Spominčice - Bistrica)
3:03A. Klinar/V. Kreslin/Tomi M *prvič objavljeno
4:05ljud./V. Kreslin/J. Hace *prvič objavljeno
6:20V. Kreslin/V. Kreslin, S. Olenjuk (Halgato - Pegaz film)
4:13trad./S. Alimanovič - (Največi koncert u gradu - Nika)
4:04trad./H. Theessink - (Muzika - Čarna)
5:17V. Kreslin (Namesto koga roža cveti - ZKP RTV SLO)
5:20trad./V. Andree (Muzika - Čarna)
4:17V. Kreslin/V. Kreslin/D. Klarič (Woyzeck - SNG Drama)
4:34M. Tomassini/V. Kreslin (Nekega jutra, ko se zdani - Bistrica)
5:10trad./Cinkuši, D. Pecotić (Muzika - Čarna)
3:47F. Žunko/M. Jarc *prvič izdano
3:02M. Lentić/V. Kreslin *prvič objavljeno
6:25Kakšno noč, ko pri štorkljah prespim
pod visečo meglo
tiho, sam, med njimi stojim
le noge nad vodo.
Ko pa žarek pregrize temo,
prebudimo se iz sanj,
močvirje novih želja
bo odletelo v nebo.
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Če pa trava nad mojo zemljo
bo premogla kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Bil sem še Vladek,
ko so - kot vedno za praznik -
prišli
brkati cigani v hišo igrat.
Oče je stopil v sobo po tisto črno kitaro,
ki jo je kupil
za prvo plačo.
Gospod tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.
So ga spraševali
še dolgo po tem,
zmeraj, ko hoteli so prositi drobiž.
Zmeraj, ko igrali so v vaški gostilni
in hodili v pavzah do šanka.
Pa njihove žene,
ko prišle so pred vrata
po stare obleke,
so rade vprašale:
Gospod, tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.
Včasih, ko pridem domov,
sedim pod kostanji
in pijem,
pijem s prijat'li,
ki tam še živijo.
Takrat, skoraj vedno
pri mizi
za nas zaigrajo
in vprašajo,
otroški obrazi
s hripavim glasom:
Gospoud, tisto gitaro šče mate,
gospoud, tisto čarno gitaro šče mate?
Gospoud, tista je bijla dobra,
tista je bijla dobra.
Tak kak riba brez vode,
tak san jes brez tebe,
kakor luna brez noči,
sam, brez moči.
Doli za zvonikom,
kjer cesta se konča,
malo niže, ob potoku,
bila je brv samo za dva.
Daleč za spominom,
tam kjer pot se konča,
tam je kraj samo za naju dva.
Tak kak riba brez vode,
tak san jes brez tebe,
kakor luna brez noči,
sam, brez moči.
Še v sanjah ne bi pomislil,
da pomlad bo, ko boš šla,
da me lastovka prva najde samega,
in preproga iz cvetja prekrije najina tla,
kot pesem, ki jo plesala sva.
Tisto jutro je zamujalo za naju
in meglice so te spreminjale v čar
jemale meni in
dajale zarji v dar.
Tak kak riba brez vode,
tak san jes brez tebe,
kakor luna brez noči,
sam, brez moči.
Prvi žarek že dviga se iz sna
glej, nad vodo je svetloba vzšla!
Ko poslednjemu v temi poidejo moči,
novih stotero se sonca veseli.
Nekega jutra, ko se zdani
in se glave ohladijo,
vsak odide svojo pot.
Nekega jutra, ko se zdani
in se solze posušijo,
nekega jutra,
ko se zdani.
Tam pri peči stari, kot včasih tiste dni
s klobuki na omari in toplimi dlanmi,
spomnimo se pesmi stare, ki bila je še od vseh,
glasneje od viharjev se slišal bo naš smeh.
Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje pojdi z menoj !
A se zvezda tam na vodi blešči
zvezda tam na vodi blešči ?
Ne, to je venec gizdavi na tvoji glavi,
to ni zvezda, ki se v vodi blešči.
Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje, pojdi z menoj !
Je to mesec, ki tam z roso leži
mesec, ki z roso leži ?
Ne, to sta naj'ni postavi,
v mehki, rosni travi
to ni mesec, ki z roso leži.
Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje, pojdi z menoj!
Nočne sence se poslavljajo v dan,
v megli nad vodo star mlin,
poslednje sanje se umikajo stran,
nazaj v lepši spomin.
Prvi žvižg se zareže v mrak
in žarek se zarosi,
nad strehe,
mesta,
v glave,
srca in kleti
še en nov dan se rodi.
Novo jutro, nov dan!
Včasih, redkokdaj,
se fino ti zdi,
da si živ,
da te nič ne boli,
da je najlepši žarek,
ki tebe zbudi,
ko si ga odgrneš z oči!
To je tvoje jutro, tvoj dan,
to je tvoje jutro, tvoj dan!
Slika že rumeni,
slika, tvoji in ti,
čeveljčki in nov gvant, gibanica diši,
pa tvoja mama,
tak lejpa tak šlank!
Kdo je mož, ki sedi
in dekle, ki te v naročju drži?
Tu stoji zdaj nov blok,
vse kot včeraj se zdi,
si bil pa res srčkan otrok!
Daleč je,daleč,
daleč je zdaj,
moj začetek in moj rojstni kraj.
Nad hribe spušča se mrak
zdaj prižigam luči,
dolga leta so sprala
mi lesk iz oči
in slika vsak dan
bolj bledi.
Daleč je, daleč
daleč je zdaj
moj začetek in moj rojstni kraj!
Leto 1918,
puške utihnejo,
drobni prsti se
strun dotaknejo.
In pri 14. prvič otrpnejo,
v muzikantsko noč,
gre rosa proč.
Solzam radosti in boli
ti prsti najdejo sledi.
naj je kralj al' berač,
nevesta al' postopač,
te otroške roke,
Kociprovo ime.
Na gostüvanja
in v beli svet,
včasih župnik,
včasih poet.
Saj še včeraj b'li
so od Bande vsi,
zdaj so ostali
prsti grčasti.
Solzam radosti in boli
ti prsti najdejo sledi.
Naj je kralj al' berač,
nevesta al' postopač,
te grčaste roke,
otroško ime.
Tvoje grčaste roke, bajs
in otroško ime,
Joužek, čakaj me
na koncu ceste te!
Včeraj umrl je en norc,
vaški umetnik, skratka norc
vsem predmet za smeh,
vsem ogledalo za lastni uspeh.
S sabo je vzel le nasmeh,
otroško predrznost, naivni pogled,
žarek iz oči, ki zažari in zaskeli.
Naj sliši se, naj, vriskanje in jok,
naj nas spremljata še na zadnjo pot !
Včeraj je umrlo nebo,
modro, nedotaknjeno,
vsem cilj zaželen,
nikdar ujet,oddaljen kot sen.
S sabo je vzelo le klic
čiv, čiv, čiv osamljenih ptic,
zadnjo kresničko v temi,
ki zažari in odleti.
Naj sliši se, naj, vriskanje in jok,
naj nas spremljata še na zadnjo pot!
Na obali, ob jezeru,
spet cvetijo, spet cvetijo
spominčice.
Na obali, v mojem srcu
zdaj ostal je, zdaj ostal je
le spomin.
Ko pa rože ovenijo,
na oko mi leže mrak,
daj, prinesi, mi prinesi
šopek plavi,
spominčice.
Ravno jaz iz noci
sem peljal tvojo duso
v dan neskoncnih sanj.
Jaz, otrok mrtvih senc
postal sem luc
- rad te imam -
ljubim brez telesa
upam brez srca.
Tudi ti si prisla
mrzlih lic
do ognjisca
v dan neskoncnih sanj,
moja kri v tebi vre
a gres, zbezis
- rad te imam -
toda jutro vabi
v dan neskoncnih sanj
nazaj!
Ves zame onkraj zavetja
nimajo cvetja
mraz je in tema.
Hej pa to sem že videl.
To sem že doživel.
Stal pot tvojim oknom.
Ljubosumje grel.
Kdo je s kom in koga.
Kdo vse bil je z njo.
Sami znani obrazi.
Sami predolgo.
Lahko bi zletela in ujela svoje sanje
lahko bi se dvignila na njih vse do neba.
Lahko bi zletela in ujela svoje sanje,
lahko bi se dvignila na njih vse do neba.
Vse te stare zamere merijo do srca.
Zatemnjeni pogledi nam ne dajo sna.
Kdo je s kom in koga.
Komu je mar zato.
Tokrat že premleto.
Življenje je kratko.
Lahko bi zletela in ujela svoje sanje
lahko bi se dvignila na njih vse do neba.
Lahko bi zletela in ujela svoje sanje,
lahko bi se dvignila na njih vse do neba.
Lahko bi zletela in ujela svoje sanje
lahko bi se dvignila na njih vse do neba.
Lahko bi zletela in rešila svoje sanje,
lahko bi se dvignila na njih vse do neba.
Lahko bi zletela in rešila svoje sanje
lahko bi se dvignila na njih vse do neba.
Vse do neba, vse do neba, vse do neba.
Lahko bi bila idealen par
z diplomami in otroki.
Tudi to ima svoj čar,
komaj zdaj vem,
s krediti in obroki.
Zmeraj si bila večja kot vse,
kar nama je življenje dalo
kakšen dan se mi zdi,
da dojenček sem,
ki ga še vedno štorklja nosi.
Preko Mure, preko Drave,
prek Save vse do morja.
Morda še prek oceana,
od zibelke do neba.
Lahko bi bila idealen par
starčkov na klopi v parku
in Jumpin' Jack Flash,
ki si mi ga dala v dar,
še zdaj preskakuje
v taktu.
Zadnji avgust, poletje je šlo
siva te naredi še lepšo,
dosti mene je ti
dosti tebe sem jaz,
dosti mene še zdaj leti.
Preko Mure, preko Drave,
prek Save vse do morja,
morda še prek oceana
od zibelke do neba.
Le še enkrat mi zapoj,
pisani ptič o svoji dragi,
ki na vetru valovi,
se v bistri vodi gizdali.
Samo še enkrat mi zapoj,
pisani ptič o moji dragi,
ki so jo božali odmevi
tvoje pesmi, skoz' megle,
vsako noč, vse do dne.
Tam nad vodo
vsako jutro vstane dan
in prešteje zmagovalce
in žrtve nočnih sanj.
Tam nad vodo
se še vedno svet vrti,
in odnaša sanje,
ki si jih zbudila ti.
Le še enkrat mi povej,
tulpika bejla v temni vodi,
da vsak tvoj cvet se krasoti
za vse dneve in noči,
za vse drage,
ki jih več ni.
Tam nad vodo..
Vrane družijo se rade,
pet na veji jih sedi
in ko puška poči,
ena vrana pade,
povej, koliko jih,
jih še sedi!
Jagri družijo se radi,
pet na stolčku jih sedi,
veter se zamenja,
garnitura pade,
povej, koliko jih,
jih še sedi!
Če ne uganeš, vprašaj sovo,
ki nikoli ne spi!
Vrana vrani ne izkljuje oči,
jager jagru stolček gor drži!
Zdaj volkovi so prijazni,
ovce jezno grizejo,
zdaj jeleni so počasni
in le polžem se mudi.
Zdaj še polhi pred brlogi
soncu se nastavljajo;
ure tiktakajo,
kazalci pa stojijo,
povej, koliko jih,
jih še sedi!
Vrana vrani ne izkljuje oči,
jager jagru stolček gor drži!
Zvezdice bele se razporedijo,
pripravijo vse pred nočjo.
Vozove napolnijo, velke in male
jih dajo na rimsko stezo.
Kaj je to, kar tam se skriva
v beli piki nad goro ?
Zvezdice bele usodo razprejo nam
daleč čez črno nebo,
strelci, vodnarji, device in ovni
mežikajo noč za nočjo.
Kaj je to, kar tam se skriva
v belih pikah nad goro?
Tam nad goro, tam nad vodo,
tam bele pike na zemljo čarno padajo.
Zvezdice bele skoz¸' prste polzijo
dokler ne opeša oko,
strelci, vodnarji, device in ovni
povejo december al' maj
povejo začetek al' kraj!
Tamkaj pred kasarno poleg glavnih vrat,
stala je lanterna, ki je tam se od takrat.
Pod njeno zolto tam lucjo,
prijel te bom, spet za roko
kot ze, Lili Marlen
kot ze, Lili Marlen
Tam je majhen svet samo za naju dva,
kjer se tvoja senca z mojo poigra.
In vsi ljudje naj vidijo,
da to je najino slovo,
s teboj, Lili Marlen
Tvoj korako samotno odmeva v temo
mojega ze dolgo ni vec pod lucjo.
In ko bo svet temo pregnal,
le kdo bo pod laterno stal,
s teboj, Lili Marlen
s teboj, Lili Marlen
V vetru nad grobovi, ki hlipa za vse nas,
slisi se kot v sanjah tvoj ljubeci glas.
In ko bo sver meglo pregnal,
bom spet tam pod lanterno stal,
s teboj, Lili Marlen.
Vsi so venci vejli
vsi so venci vejli
samo moj zeléni.
Ar ga jes zaléjvlen
ar ga jes zaléjvlen
ar ga jes zaléjvlen
s svojimi skuzámi.
Či bi moja skuza
či bi moja skuza
či bi moja skuza
na kamen spádnola.
Kamen bi se razklau
kamen bi se razklau
kamen bi se razklau.
Nikdar več, oh saj ne more biti res
Nikdar več, oh saj ne more biti res,
krila so se mi stopila od strahu,
nikoli več ne poletim na njih
in nikdar ne izvem, da so samo papir,
zmaji, ki že tolko let visijo nad menoj.
Saj že mama govorila je,
da z višine se ne vidi vse,
da nikdar ne izveš, da so samo papir,
smehljaji, ki že tolko let smejijo se s teboj.
Od višine se zvrti, skrij me v svojo dlan,
svojo mehko dlan, svojo toplo dlan.
Vzemi me na svojo stran, skrij me v svojo dlan,
lahko mi vrneš karto še nocoj,
hoèem le, da me vidijo s teboj.
Mladi Marko se je ženo
da so drovne slive cvele.
Mladi Marko se je ženo
da so drovne slive cvele.
Takšo lüjbo si je iskal,
ka bi znala svilo presti.
takšo lüjbo si je iskal,
ka bi znala svilo presti.
Gda so šli po mlado snejo
te je morje süjo bilo,
gda je Marko snejo pelo
te je morje fse prejk teklo.
Mladi Marko v morje stoupo
do kolena njemi bilo
gda ob drüjgin notri stoupo
te ga nindri nej več bilo.
Mlada sneja je velela:
s svilof mi zavešte oči
s svilof mi zavešte oči,
te pa za njin v morje skoči.
Mladi Marko se je ženo,
gda so drovne slive cvele.
Mladi Marko se je ženo,
da so drovne slive cvele.
Kakšno noč, ko pri štorkljah prespim
pod visečo meglo
tiho, sam, med njimi stojim
le noge nad vodo.
Ko pa žarek pregrize temo,
prebudimo se iz sanj,
močvirje novih želja
bo odletelo v nebo.
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Če pa trava nad mojo zemljo
bo premogla kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Voljelo se dvoje mladih
Šest mjeseci i godinu.
I htjedoše da se uzmu,
Dušmani im ne dadoše.
Razbolje se l'jepa Fatma,
Jedinica u majke,
Poželjela žute dunje,
Žute dunje iz Stambola.
Ode dragi da donese
Žute dunje carigradske,
Al' ga nema tri godine,
Nit' se javlja, niti dolazi.
Doðe dragi sa dunjama,
Nade Fatmu na nosilima:
"Dvjesto dajem, spustite je,
Tristo dajem, otkrite je,
Da još jednom Fatmu vidim ja!"
Was in the spring
One sunny day
My sweetheart left me
Lord, she went away
And now she's gone
And I don't' worry
Lord, I'm sitting
On top of the world
She called me up
From down in Al Paso
She said "Come back, daddy
Ooh, I need you so"
And now she's gone
And I don't' worry
Lord, I'm sitting
On top of the world
If you don't like my peaches
Don't you shake my tree
'n Get out of my orchard
Let my peaches be
And now she's gone
And I don't' worry
Lord, I'm sitting
On top of the world
And don't you come here runnin'
Holding out your hand
I'm gonna get me a woman
Like you got your man
And now she's gone
And I don't' worry
Lord, I'm sitting
On top of the world
't Was in the spring
One sunny day
My sweetheart left me
Lord, she went away
And now she's gone
And I don't' worry
Lord, I'm sitting
On top of the world
Vedno mi je pred očmi,
pa je še opazim ne.
Vid jemljejo mi stvari,
ki bleščijo se.
Morda še bo ne ve,
morda se mu le zdi,
morda tudi on le slučajno
tam sedi.
Še norci ne gledajo več direktno v oči,
pod nogami se motajo mi
tuje sledi.
Morda ničesar ni,
morda je vse le gesta.
in stara, prazna pot, ki jo je skrila cesta.
Pot v raj, pot v raj
Prinesi mi, luba, nov vina bokal,
te dvignem na mizo, v nebo in še mal’!
Naj tisti se rajsa, ki že ga je strah,
da jutri zbudi se povrnjen v prah!
Tam, kjer so puške, tam so hruške,
polne, zrele in ritaste!
Tam, kjer so puške, tam so hruške,
sladke, radodajne!
Kar spiješ, poješ in poljubiš, je vse,
kar s tabo ostane, ko dver se zapre!
So šli strumni fantje tam čez goro,
rožmarini jim iz riti rastejo!
Tam, kjer so puške, tam so hruške,
polne, zrele in ritaste!
Tam, kjer so puške, tam so hruške,
sladke, radodajne!
Spodaj v jarku moj dragi leži,
z razčesnjeno glavo je lepši kot ti!
Doli v peklu je oštarija, tam se dobimo,
ko tukaj zaspimo!
Prinesi mi, luba, nov vina bokal,
te dvignem na mizo, v nebo in še mal’!
Kjer Mure valovi
se ovijajo z meglo,
vrtči krogi
v globine vabijo.
Bučanje silno
napolni z mračno me strastjo
in preglasi še
srce in glavo.
Vprašanje kratko
razjeda, odgovora ne da :
ali na breg,
ali v vodo ?
Al' to al' ono,
povej mi, draga,
kaj naj zdaj storim,
kako tem silam,
temnim ubežim ?
Ne odnašaj prehitro,
Mura, mojih dni:
obrni, obrni,
še kamen al' dva,
al' tri.
Ljubezen moja
prav potiho obrne stran glavo,
pusti me samega,
samega z vodo.
Kjer Mure valovi
bregove lastne izpodjedajo,
šumeči krogi
vrtijo moje telo.
Ne odnašaj prehitro,
Mura, mojih dni…
Ljubav se ne trži
Niti ne kupuje
Ko ljubiti ne zna
Nek se ne hapljuje
Ako nam je ljubav
Iskrena i prava
Z srca ju ne spere
Šej
Mura niti Drava
Ljubav ne raspari
Žbiri ni žandari
Niti poglavari.
Vsak dan igrali smo karte
ob okrogli mizi tej.
Igrali smo igrali vso noč in ves dan
čakali konca smo zaman.
Kartali smo za velik denar,
ki po mizi bil je nametan.
Nekoč pa te igre bo konec,
te igre bo konec. Te igre bo konec,
te igre bo konec.
In res, bili smo štirje, sedaj pa sem sam,
postrelil sem ostale tri.
Pobral sem denar in zbežal drugam,
kjer si me čakala ti.
Prisli so muzikanti, s harmonikof
prisli so muzikanti, s harmonikof
prisli so muzikanti, s harmonikof
s harmonikof, pa z gitarami,
pa s trubof.
Prinesli so muzikanti, s harmonikof
prinesli so muzikanti, s harmonikof
prinesli so muzikanti, s harmonikof
s harmonikof, pa z gitarami,
pa s trubof
Odisli so muzikanti, s harmonikof
odisli so muzikanti, s harmonikof
odisli so muzikanti, s harmonikof
s harmonikof, pa z gitarami,
pa s trubof
Ostala so muzikanti, s harmonikof
ostala so muzikanti, s harmonikof
ostala so muzikanti, s harmonikof
s harmonikof, pa z gitarami.