Dragi gostje, nocoj kot že stokrat,
nocoj kot še nikdar,
zapeljemo vas, pozabimo vas
tam, kjer spomin se začenja,
tam, kjer končuje se čas,
dragi gostje,
nocoj igramo za vas!

Nocoj igramo vino, ljubezen in greh,
spomine, gostije in žur,
nocoj igramo toplino in smeh,
veselje, začetke in dur!

Za vse, ki ste lahno kot ptič prileteli,
da se vam še življenje čudi,
vam pa še sanja se ne,
ki ste veseli kot otrok, srečen na glas,
dragi gostje,
nocoj igramo za vas!

Nocoj se nam bodo ljubezni vrnile,
nocoj zaskelel bo spomin,
oljke so nam ga v burjo zavile,
nocoj spet dišal bo jasmin.

Za vse, ki ste prišli po ovinkih,
po zvitih poteh,
ki žalost pripeljejo v smeh,
ki veste, da zadnje se pesem izteče,
še preden natakar za vas najde čas,
dragi gostje,
nocoj igramo za nas!

Nocoj igramo vence, odhode in čas,
obletnice, solze in bol,
igramo njene oči in njen glas,
krizanteme in mol!

Letos bo huda jesen,
veter bo neusmiljen in leden.
Ko sonce zaide, pridejo zveri na plan
ptice odletijo vsaka na svojo stran.

Špecarji iz prvih klopi
zdaj kažejo mi poti.
Bog pije dobre letnike,
z njimi se še vedno vse konča in začne.

In na koncu bo padel sneg,
kot že prej tisoč let.

Kje si, dolgo te ni,
saj ne veš za kaj gre!
Zdaj pomladi več ni,
listje že rumeni!

Kje si, dolgo te ni,
saj ne veš za kaj gre.
polži so spet pokazali roge.

Prvi žarek že dviga se iz sna
glej, nad vodo je svetloba vzšla!
Ko poslednjemu v temi poidejo moči,
novih stotero se sonca veseli.

Nekega jutra, ko se zdani
in se glave ohladijo,
vsak odide svojo pot.
Nekega jutra, ko se zdani
in se solze posušijo,
nekega jutra,
ko se zdani.

Tam pri peči stari, kot včasih tiste dni
s klobuki na omari in toplimi dlanmi,
spomnimo se pesmi stare, ki bila je še od vseh,
glasneje od viharjev se slišal bo naš smeh.

Začetku začetek skoraj enak
tisoč barv pa da le en cvet,
prve stopinje, prvi korak,
prvi dan obračajo svet.

Počasi rastemo, se prehitevamo,
božamo, grizemo,
v svoji lastni školjki si sam.

Prvič je takrat, ko najbolj boli,
mami najlepši smo vsi,
dnevi in ure, leta vsem nam,
trenutki vsi v brezdan.

Principi, čast, ponos
nas vlečejo za nos,
da se grizemo v noge,
da si skačemo v lase.

Enkrat pa zreli se primemo za roke,
z nami odštevanje se začne,
enkrat pa zreli popadamo na zemljo,
kjer še radost poklekne pred žalostjo!

Principi, čast, ponos,
nas vlečejo za nos,
da se grizemo v noge,
da si skačemo v lase.

Jutranja rosa je umivala dan,
tu pa tam kakšen pes daleč stran.
Prvič je zmeraj, ko najbolj boli,
prvič ni druge poti,
prvič ni druge poti.

Tvoje ime se še zdaj pozna,
z drevjem se dviga vse do neba,
tvoje ime se še zdaj pozna,
a s tabo življenje se ne konča!

V živordeče oblake odhaja dan,
že jutri danit se gre nekam drugam.
V novi kraj prinesel bo zarjo
in veselje, ki zdaj spi,
čaka le na sonce, na ljudi.

A bi še enkrat bil isti, z istimi,
še enkrat enak, z drugimi ?
Bi kaj spreminjal, kaj dodal,
nasmehnil se še komu ?
Ustavil bi se in poduhal cvet.

Pelji me tja, kjer se še smejijo,
kjer tudi jokajo še na glas,
pelji me tja, kjer še zdaj zvenijo,
pesmi počasne, ki imajo čas!

V živordeči obleki odhaja dan,
že jutri zbudit se gre nekam drugam.
V mlajši kraj prinesel bo zarjo
in veselje, ki zdaj spi,
čaka na otroke, na ljudi.

Vsak si želi, da preživel bi svoj čas
korektno, kar se da.
Čim več stoje, ubrano in na glas,
z nasmehom vsaj za dva.

Brez bolečin in brez ponižanja,
tesnobe, preden se zdani,
brez prepogostega zatiskanja oči!

Vsak si želi prehoditi pot
elegantno, kar se da.
Da zmeraj vedel bi,
kam gre se in do kod,
brez opotekanja.

Da vsak pogled prišel bi iz srca
s pravico, da se kdaj zardi
brez sprenevedanja in skrivanja,
da si to, kar si.

Vsak si želi, da bi kdaj ustavil čas,
da bi poboljšal svet,
bi ne prehitro in ne prenaglas
pobožal kakšen cvet.

Vsak od nas je v odhajanju,
v perspektivi smo vsi šli,
sonce pa je ob zahajanju,
kot mi,
majhno kot mi.

Rad hodil sem sam
po poteh,
ki so vodile do neba
bil sem si sam,
kralj lastnega sveta.

Rad gledal sem cvet,
preden se odpre,
mi o srcu kaj pove.

Rad gledal sem te, ko si šla
kot da bila bi od boga
kot da si iz blata in zlata.

Zmeraj, ko se
sonce skrije za obroč,
dnevu noč prešteje,
pokaže svojo moč.
Preštejem do pet ali šest,
ostaneva le dva
moja se
generacija konča.

Zamenjal bi zvezdic zdaj pet
za eno zvezdnato nebo
joint ali dva
parka amsterdamskega.

Zmeraj, ko se deček
skrije v moža,
razbija in popravlja
igrače za oba.
Prešteje do pet ali šest
ostaneva le dva,
moja se
generacija konča.

Je to že res
a se le zdi ?
Je res, da mi ugašajo luči?

Je to že voda
al' je še kri?
Je res, da mi pojemajo moči?

Bele nogavičke imej!
Stric bo slikal, ptičko glej!

Čuden si bil že kot otrok:
vsi se smejijo tulijo v rog,
tebi pa kot da gre na jok.
Čuden si bil že kot otrok .

Še zmeraj sanjaš, ko vsak drug bedi,
še zmeraj vstajaš, ko vsak drug sedi,
še zdaj imaš preveč rjave oči !

Bele nogavičke imej !
Stric bo slikal, ptičko glej!

Čuden si bil že kot otrok:
vsi se smejijo, tulijo v rog,
tebi pa kot da gre na jok.
Čuden si bil že kot otrok!

V zahodih sonca, na koncu dni,
v ogledalu mi čas zori
in prekriva pozabljene stvari.

Fantovski nožek se še blešči,
graničarska značka iz JNA,
karti za Queen v Hali Tivoli.

To bil je čas rojen za dva,
na poti k zvezdam najdena,
ko zoriš in cvetiš se ti ne mrači,
bog ve, kaj zdaj poslušaš ti!

Danes je v pesmi še lepši zvok
v vzhodih sonca, vse naokrog,
v ogledalu mojih otrok.

Zmeraj je čas, rojen za dva,
na poti k zvezdam najdena,
ko zoriš in cvetiš, se ti ne mrači,
bog ve, kaj zdaj poslušaš ti!

RAP:
Mi pravi zadnjič en model:
»Gospod Kreslin,
moja mat' vas obožuje,
prav' da ste res fin,
in da sta sk'p na isti fax hodila,
to je bil čas, ko mladina je vodila
in da nikol' ni b'lo tolk' lepo,
gospod Kreslin,
kva prav'te na to ?«

»No ja, saj je b'lo fajn,
ampak v bistvu kot zdaj,
lepa in mlada pa b'la je tedaj
vse kar je blo ,
se nam lepše zdi
cool pa je takrat,
ko cool si ti !«

Zmeraj je čas, rojen za dva,
na poti k zvezdam najdena,
ko zoriš in cvetiš, se ti ne mrači,
bog ve, kaj zdaj poslušaš ti!

Tisto noč, ko sva šla,
dvignila si me z dna do neba,
dala moč, ki jo da
nekdo, ki te upošteva, rad ima.

Je to malo ali vse,
a zahtevamo preveč ali pač ne?

Tudi čez tisoč let tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

Rad bi pel in zvenel,
rad bi ostal, času vzel
tisto moč edinega
gospodarja in pravičnika.

Knjigo, sina in drevo
sem mu dal,
zdaj pa hoče še telo
in dušo.

Tudi čez tisoč let, tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

In že jutri spet bo to,
kar že včeraj je bilo.
In že jutri spet bo to,
kar nam včeraj je bilo.

Tudi čez tisoč let tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

Nikdar več, oh saj ne more biti res!
Nikdar več, oh, saj ne more biti res,
krila so se mi stopila od strahu.
Nikoli več ne poletim na njih
in nikdar ne izvem,
da so samo papir -
zmaji,
ki že tol'ko let visijo nad menoj.

Saj že mama govorila je,
da z višine se ne vidi vse,
da nikdar ne izveš,
da so samo papir -
smehljaji,
ki že tol'ko let smejijo se s teboj.

Od višine se zvrti!
Skrij me v svojo dlan,
svojo mehko dlan,
svojo toplo dlan!
Vzemi me na svojo stran,
skrij me v svojo dlan.
Lahko mi vrneš karto še nocoj,
hočem le,
da me vidijo s teboj.

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje pojdi z menoj!

A se zvezda tam na vodi blešči
zvezda tam na vodi blešči?
Ne, to je venec gizdavi na tvoji glavi,
to ni zvezda, ki se v vodi blešči.

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje, pojdi z menoj!

Je to mesec, ki tam z roso leži
mesec, ki z roso leži?
Ne, to sta naj'ni postavi,
v mehki, rosni travi
to ni mesec, ki z roso leži.

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje, pojdi z menoj!

Dok dobuje kisa
U ritmu tam-tama
Kroz Noc.

Ja ljubavi nasoj
Ne vidim kraj
Da ce doc.

Dok nase se Senke
Spajaju tu
Iznad tla.

Izgleda na svetu
Da sami smo
Ti i Ja.

Dok nestaje nam sna
U igranju senki
Volim san.

I svaki novi dan
Nam donosi milje.

O ima nacina
Dok dobuje kisa
Da te znam.

Sad
Sad si blizu ti
I nase senke
Blizu si.

Dok dobuje kisa

Jedina, malena, volim te, sakam te
jedina, malena, zelim da
jedina, malena, volim te, sakam te
jedina, malena, zelim da fukam te

Jedina, malena, volim te, sakam te
jedina, malena, zelim da fukam te
jedina, o, malena, volim te, sakam te
jedina, zelim da fukam te do zorata

Bez tebe ne mogu da spavam
bez tebe vise ja ne ucim ko pre
i samo mogu jos da lutam
i tako probam da zaboravim sve

Jedina, malena, volim te, o, sakam te
jedina, voljena, zelim da fukam te
godine, o, malena, mimo nas prolaze
moja ta, o, zelja ta da fukam te ne prestaje

Jedina moja devojcice
ovo je tvoja pesma
spevao sam je tebi
tebi, inspiracijo moga zivota

Svaki tren proveden sa tobom
ostao je zabelezen duboko u meni
kuda god krenem, ma sta da radim
i na javi, i u snu
tvoj lik mi je pred ocima

Treperi u izmaglici secanja
i gleda me blago
tako nezno i nevino
kako samo ti umes

Ti si kao bajka, mirisljava moja
kao cvet koji nikad ne vene
maco, ti si kao sunce koje nam zivot daje
tako topla i sjajna, tako velika i zuta

Devojcice moja, jedina moja ljubavi
volim te, volim te, volim te

Lahko bi bila idealen par
z diplomami in otroki.
Tudi to ima svoj čar,
komaj zdaj vem,
s krediti in obroki.
Zmeraj si bila večja kot vse,
kar nama je življenje dalo
kakšen dan se mi zdi,
da dojenček sem,
ki ga še vedno štorklja nosi.

Preko Mure, preko Drave,
prek Save vse do morja.
Morda še prek oceana,
od zibelke do neba.

Lahko bi bila idealen par
starčkov na klopi v parku
in Jumpin' Jack Flash,
ki si mi ga dala v dar,
še zdaj preskakuje
v taktu.

Zadnji avgust, poletje je šlo
siva te naredi še lepšo,
dosti mene je ti
dosti tebe sem jaz,
dosti mene še zdaj leti.

Preko Mure, preko Drave,
prek Save vse do morja,
morda še prek oceana
od zibelke do neba.

Imela je oči na pokojnega oca
Va njimi dobrotu kot oganj ki bi me stepli
To vino z moje kampanje sada žejno telo sanje
Zasen ča san z tujeh žmuji pil.

Bila je kot zora ki dozori v sončen dan
Kot nežen cvet ki bi ga skril v svojo dlan
Kot nekaj kar se ti zgodi
Roža ob poti ki odnesla me je stran.

Še zmeraj me skrbi
A svet vrti se ko rulet
Del mene zdaj gori
Kot stari španjulet
Moral bi vse kar imam
I se ono ča znam
Staviti na njo
Na črjeno se na isti broj.

Onisti oganj va očeh već zame ne gori
Svet se vrti ja stojin i samo da san znal
Ne bi me zvali vali ni mamili tuji žmuji
Tu partidu drugačije bin igral.

Še zmeraj me skrbi
A svet vrti se ko rulet
Del mene zdaj gori
Kot stari španjulet
Moral bi vse kar imam
I se ono ča znam
Staviti na njo
Na črjeno se na isti broj.

Valjda tako hoče Bog
Pa svaka ima nešto tvog
A parfum ki nosiš ti
Na drugemi drugačije diši.

Bil sem še Vladek,
ko so - kot vedno za praznik -
prišli
brkati cigani v hišo igrat.
Oče je stopil v sobo po tisto črno kitaro,
ki jo je kupil
za prvo plačo.

Gospod tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.

So ga spraševali
še dolgo po tem,
zmeraj, ko hoteli so prositi drobiž.
Zmeraj, ko igrali so v vaški gostilni
in hodili v pavzah do šanka.
Pa njihove žene,
ko prišle so pred vrata
po stare obleke,
so rade vprašale:

Gospod, tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.

Včasih, ko pridem domov,
sedim pod kostanji
in pijem,
pijem s prijat'li,
ki tam še živijo.
Takrat, skoraj vedno
pri mizi
za nas zaigrajo
in vprašajo,
otroški obrazi
s hripavim glasom:

Gospoud, tisto gitaro šče mate,
gospoud, tisto čarno gitaro šče mate?
Gospoud, tista je bijla dobra,
tista je bijla dobra.

Kakšno noč, ko pri štorkljah prespim
pod visečo meglo
tiho, sam, med njimi stojim
le noge nad vodo.

Ko pa žarek pregrize temo,
prebudimo se iz sanj,
močvirje novih želja
bo odletelo v nebo.

Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?

Če pa trava nad mojo zemljo
bo premogla kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.

Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?

Hodim med polji, že pozna je ura,
v sončnem zatonu leskeče se Mura.
Mi v srcu je pesem, pesem otožna,
da ču bi jo vedno, je želja pobožna.

Vsi so venci vejli,
vsi so venci vejli,
vsi so venci vejli,
samo moj zeleni.

Al ga jes zalejvlen,
al ga jes zalejvlen,
al ga jes zalejvlen,
s svojimi skuzami.

Či bi moja skuza,
či bi moja skuza,
či bi moja skuza,
na kamen spadnula.

Kamen bi se razklau,
kamen bi se razklau,
kamen bi se razklau,
na dvouje, na trouje.

Leto 1918,
puške utihnejo,
drobni prsti se
strun dotaknejo.
In pri 14. prvič otrpnejo,
v muzikantsko noč,
gre rosa proč.

Solzam radosti in boli
ti prsti najdejo sledi.
naj je kralj al' berač,
nevesta al' postopač,
te otroške roke,
Kociprovo ime.

Na gostüvanja
in v beli svet,
včasih župnik,
včasih poet.
Saj še včeraj b'li
so od Bande vsi,
zdaj so ostali
prsti grčasti.

Solzam radosti in boli
ti prsti najdejo sledi.
Naj je kralj al' berač,
nevesta al' postopač,
te grčaste roke,
otroško ime.
Tvoje grčaste roke, bajs
in otroško ime,
Joužek, čakaj me
na koncu ceste te!

Nocoj je ena luštna noč,
ko mesec sveti celo noč,
ker mesec sveti celo noč,
zaspati mi ni mogoč.

Čez tri gore, čez tri vode,
čez tri zelene travnike,
jaz hodim k svoji ljubci v vas,
zavriskam, zapojem naglas.

Saj hodi, hodi res za njo,
kakor meglica za vodo,
je strgal nove čeveljčke,
zdaj bo ša še svoje noge.

Po vasi ljubček prižvižglja
in znamenje navadno da,
zavriska, da razgrinja se,
zapoje, da razlega se,
zavriska, da razgrinja se,
zapoje, da razlega se.

Odpret mi ljubica hiti,
me v svetlo kamrico spusti,
pritiska me na srčece,
poljublja na ličece.

A ko podnevi sreča ga,
ga nič ne vidi ne pozna,
saj treba vedet ni ljudem,
kar znano je tihim nočem,
saj treba vedet ni ljudem,
kar znano je tihim nočem.

Nocoj je ena luštna noč,
ko mesec sveti celo noč,
ker mesec sveti celo noč,
zaspati mi ni mogoč,
ker mesec sveti celo noč,
zaspati mi ni mogoč.

Nede mi več rasla
travica zeléna,
ge se mi je šétala
lübica libléna.

Nikaj se ne jouči
lübica libléna,
či te ne bon mougeu jes
pred oltar peláti.

Pred oltar prláti,
rouko ti podáti,
rouko ti podáti.

Bela nedelja
v meni spokoja ni
sence me spremljajo vse dneve in noèi
vonj krizantem
te nikoli zbudil ne bo
èrna koèija
te vzela je v nebo.
Vem, da angeli
veè ne pustijo èez,
a naj dovolijo,
da pridem samo še jaz
to nedelj.

Bela nedelja
in sence se zbirajo
srce šepeta mi
naj danes konèam ves to
potem pa,
ko solze in sveèe zasvetijo,
zapojte mi raje,
da slišim vas v nebo.
Draga,
naj moja ti pesem
ne skruni sna
v beli tišini
poljubiva se oba,
to nedeljo.

Na obali, ob jezeru,
spet cvetijo, spet cvetijo
spominčice.

Na obali, v mojem srcu
zdaj ostal je, zdaj ostal je
le spomin.

Ko pa rože ovenijo,
na oko mi leže mrak,
daj, prinesi, mi prinesi
šopek plavi,
spominčice.

Dragi gostje, nocoj kot že stokrat,
nocoj kot še nikdar,
zapeljemo vas, pozabimo vas
tam, kjer spomin se začenja,
tam, kjer končuje se čas,
dragi gostje,
nocoj igramo za vas!

Nocoj igramo vino, ljubezen in greh,
spomine, gostije in žur,
nocoj igramo toplino in smeh,
veselje, začetke in dur!

Za vse, ki ste lahno kot ptič prileteli,
da se vam še življenje čudi,
vam pa še sanja se ne,
ki ste veseli kot otrok, srečen na glas,
dragi gostje,
nocoj igramo za vas!

Nocoj se nam bodo ljubezni vrnile,
nocoj zaskelel bo spomin,
oljke so nam ga v burjo zavile,
nocoj spet dišal bo jasmin.

Za vse, ki ste prišli po ovinkih,
po zvitih poteh,
ki žalost pripeljejo v smeh,
ki veste, da zadnje se pesem izteče,
še preden natakar za vas najde čas,
dragi gostje,
nocoj igramo za nas!

Nocoj igramo vence, odhode in čas,
obletnice, solze in bol,
igramo njene oči in njen glas,
krizanteme in mol!

O Vrba,
Srečna draga vas
domača,
kjer hiša mojega stoji
očeta;
de b' uka žeja me iz tvojga
svéta,
speljala ne bila goljfiva kača.
Ne vedel bi,
kako se v strup
prebrača
vse kar srce si sladkega
obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b' igrača.
Zvestó srce
in delavno ročico
za doto ki je
nima miljonarka,
bi bil dobil
z izvoljeno
devico;
Zvestó srce
in delavno ročico
za doto ki je
nima miljonarka,
bi bil dobil
z izvoljeno
devico;
Mi mirno plavala bi moja
barka,
pred ognjam dom,
pred točo mi
pšenico
bi bližnji sosed vároval
svet' Marka.
bližnji sosed vároval
svet' Marka.
Svet' Marka.
O Vrba

Spomnijo se še stari ljudje,
da se je rado hodilo v goste.
Da si se ustavil, pobaral al' gre,
nazdravil še kakšno besedo al' dve.

Včasih pa, ko je sonce zašlo
spod' goric tja v mursko vodo
zaslišal se je tisti cimbalski glas
pobožal je loke, pobožal je vas.

Da si znal srečati štiri može
z violino in brki
in kar zraven gre.
In če si ženil si hčerko al' dve
gosli in bajs so ti zbrusli pete.

Včasih pa, ko se zvečeri
in zapiha z veržejske strani,
baje se jih sliši igrati glasno,
tam v meglicah nad mursko vodo.

Daj mi Micka, pejneze nazaj,
ka jes iden v drujgi kupleraj!

Ne dan tebi pejneze nazaj,
samo idi v drujgi kupleraj!

Kak naj iden v drujgi kupleraj,
či mi ne daš pejneze nazaj?

Prisli so muzikanti, s harmonikof
prisli so muzikanti, s harmonikof
prisli so muzikanti, s harmonikof
s harmonikof, pa z gitarami,
pa s trubof.

Prinesli so muzikanti, s harmonikof
prinesli so muzikanti, s harmonikof
prinesli so muzikanti, s harmonikof
s harmonikof, pa z gitarami,
pa s trubof

Odisli so muzikanti, s harmonikof
odisli so muzikanti, s harmonikof
odisli so muzikanti, s harmonikof
s harmonikof, pa z gitarami,
pa s trubof

Ostala so muzikanti, s harmonikof
ostala so muzikanti, s harmonikof
ostala so muzikanti, s harmonikof
s harmonikof, pa z gitarami.