Dolga dolga je cesta iz vasi do mesta.
Dolga dolga je reka iz plenic do človeka.
Polna lukenj in hrepenenja,
tolmunov, želja in ihtenja,
dolga, kot je lahko le noč,
dolga je ta pot 
od nekje do nekoč.

Tam za cesto so kraji, tam živijo Masaji.
Tu ob reki, glej, dekle v beli obleki. 
Skrila mi je svet v dlan,
vzela me na svojo stran,
včeraj bil je ves svet klicaj,
zdaj v vsaki kapljici vprašaj!

Pelji me, v svet odpelji,
da vprašanje izvem.
Pelji me, domov pripelji,
da odgovor povem,
o tej cesti,
o tej reki…

Dolga dolga je cesta od mesta do mesta.
Dolga, dolga je reka od človeka do človeka.
Polna lukenj in hrepenenja,
tolmunov, želja in ihtenja,
dolga, kot je lahko le noč,
dolga je ta pot, 
od nekje do nekoč.

Pelji me v svet, odpelji,
da vprašanje izvem.
Pelji me domov, pripelji,
da odgovor povem,
o tej cesti,
o tej reki…

Če bi midva se kdaj srečala,
v kratki zgodbi,
premajhni za dva,
če bi midva se kdaj srečala,
kot roman, ki se srečno konča.

Enkrat ob petih popoldne
tam dol pred bifejem,
takrat, ko se služba konča,
v tistem črnem kostimu in petkah,
lahkotne, kot srna bi mimo prišla.

Če bi midva se kdaj srečala
in bi muzika špilala,
če bi midva se kdaj srečala,
tisti večer, usoda za oba.

Ti bi v kotu sedela
z najboljšo prijatelj'co,
pila bi tonik in gin,
mi pa še en dodatek,
in folk ves navdušen,
jaz pa neroden in fin.

Če bi midva se kdaj srečala,
a bi bil ta osamljen večer?
Če bi midva se kdaj srečala,
a imela bi sina, a hčer?

A bi zdajle pel
ta samotni napev,
tole majceno pesem za dva,
bi se zunaj temnilo in rahlo sivilo
in bil bi večer kot je zdaj.
Bi se zunaj temnilo in rahlo sivilo
in bil bi večer kot je zdaj.
Bi se zunaj temnilo in rahlo sivilo
in bil bi večer kot je zdaj.
Bi se zunaj temnilo in rahlo sivilo
in bil bi večer kot je zdaj.
Bi se zunaj temnilo in rahlo sivilo
če bi midva se kdaj srečala,
kdaj srečala.

Nočne sence se poslavljajo v dan,
v megli nad vodo star mlin,
poslednje sanje se umikajo stran,
nazaj v lepši spomin.

Prvi žvižg se zareže v mrak
in žarek se zarosi,
nad strehe,
mesta,
v glave,
srca in kleti
še en nov dan se rodi.

Novo jutro, nov dan!

Včasih, redkokdaj,
se fino ti zdi,
da si živ,
da te nič ne boli,
da je najlepši žarek,
ki tebe zbudi,
ko si ga odgrneš z oči!

To je tvoje jutro, tvoj dan,
to je tvoje jutro, tvoj dan!

Prvi žarek že dviga se iz sna
glej, nad vodo je svetloba vzšla!
Ko poslednjemu v temi poidejo moči,
novih stotero se sonca veseli.

Nekega jutra, ko se zdani
in se glave ohladijo,
vsak odide svojo pot.
Nekega jutra, ko se zdani
in se solze posušijo,
nekega jutra,
ko se zdani.

Tam pri peči stari, kot včasih tiste dni
s klobuki na omari in toplimi dlanmi,
spomnimo se pesmi stare, ki bila je še od vseh,
glasneje od viharjev se slišal bo naš smeh.

Le še enkrat mi zapoj,
pisani ptič o svoji dragi,
ki na vetru valovi,
se v bistri vodi gizdali.

Samo še enkrat mi zapoj,
pisani ptič o moji dragi,
ki so jo božali odmevi
tvoje pesmi, skoz' megle,
vsako noč, vse do dne.

Tam nad vodo 
vsako jutro vstane dan
in prešteje zmagovalce 
in žrtve nočnih sanj.
Tam nad vodo 
se še vedno svet vrti,
in odnaša sanje, 
ki si jih zbudila ti.

Le še enkrat mi povej,
tulpika bejla v temni vodi, 
da vsak tvoj cvet se krasoti
za vse dneve in noči,
za vse drage,
ki jih več ni.

Tam nad vodo..

Spomnijo se še stari ljudje,
da se je rado hodilo v goste.
Da si se ustavil, pobaral al' gre,
nazdravil še kakšno besedo al' dve.

Včasih pa, ko je sonce zašlo
spod' goric tja v mursko vodo
zaslišal se je tisti cimbalski glas
pobožal je loke, pobožal je vas.

Da si znal srečati štiri može
z violino in brki
in kar zraven gre.
In če si ženil si hčerko al' dve
gosli in bajs so ti zbrusli pete.

Včasih pa, ko se zvečeri
in zapiha z veržejske strani,
baje se jih sliši igrati glasno,
tam v meglicah nad mursko vodo.

Kjer Mure valovi
se ovijajo z meglo,
vrtči krogi
v globine vabijo.
Bučanje silno
napolni z mračno me strastjo
in preglasi še
srce in glavo.

Vprašanje kratko
razjeda, odgovora ne da :
ali na breg,
ali v vodo ?
Al' to al' ono,
povej mi, draga,
kaj naj zdaj storim,
kako tem silam,
temnim ubežim ?

Ne odnašaj prehitro,
Mura, mojih dni:
obrni, obrni,
še kamen al' dva,
al' tri.

Ljubezen moja
prav potiho obrne stran glavo,
pusti me samega,
samega z vodo.
Kjer Mure valovi
bregove lastne izpodjedajo,
šumeči krogi
vrtijo moje telo.

Ne odnašaj prehitro,
Mura, mojih dni…

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje pojdi z menoj!

A se zvezda tam na vodi blešči
zvezda tam na vodi blešči ?
Ne, to je venec gizdavi na tvoji glavi,
to ni zvezda, ki se v vodi blešči.

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje, pojdi z menoj!

Je to mesec, ki tam z roso leži 
mesec, ki z roso leži ? 
Ne, to sta naj'ni postavi,
v mehki, rosni travi
to ni mesec, ki z roso leži.

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje, pojdi z menoj!

Hej pa to sem že videl.
To sem že doživel.
Stal pot tvojim oknom.
Ljubosumje grel.
Kdo je s kom in koga.
Kdo vse bil je z njo.
Sami znani obrazi.
Sami predolgo.

Lahko bi zletela in ujela svoje sanje
lahko bi se dvignila na njih vse do neba.
Lahko bi zletela in ujela svoje sanje,
lahko bi se dvignila na njih vse do neba.

Vse te stare zamere merijo do srca.
Zatemnjeni pogledi nam ne dajo sna.
Kdo je s kom in koga.
Komu je mar zato.
Tokrat že premleto.
Življenje je kratko.

Lahko bi zletela in ujela svoje sanje
lahko bi se dvignila na njih vse do neba.
Lahko bi zletela in ujela svoje sanje,
lahko bi se dvignila na njih vse do neba.

Lahko bi zletela in ujela svoje sanje
lahko bi se dvignila na njih vse do neba.
Lahko bi zletela in rešila svoje sanje,
lahko bi se dvignila na njih vse do neba.

Lahko bi zletela in rešila svoje sanje
lahko bi se dvignila na njih vse do neba.
Vse do neba, vse do neba, vse do neba.

Tisto noč, ko sva šla,
dvignila si me z dna do neba,
dala moč, ki jo da
nekdo, ki te upošteva, rad ima.

Je to malo ali vse,
a zahtevamo preveč ali pač ne?

Tudi čez tisoč let tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

Rad bi pel in zvenel,
rad bi ostal, času vzel
tisto moč edinega
gospodarja in pravičnika.

Knjigo, sina in drevo
sem mu dal,
zdaj pa hoče še telo
in dušo.

Tudi čez tisoč let, tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

In že jutri spet bo to,
kar že včeraj je bilo.
In že jutri spet bo to,
kar nam včeraj je bilo.

Tudi čez tisoč let tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

Pelji me še kdaj tja,
pod zvezdno nebo-
vse kar sva imela, 
gori je bilo.

Vonj tvojih las
in prvi jasmin
v parku za gradom,
prvi tvoj diš, 
prvi spomin!

Kot bi bil slep 
vse do tistega dne,
ko jasmin zadiši, 
ko se vse začne.

Ko zaživiš zares
in veš, da si živ, 
v parku za gradom,
kjer si se skrival,
kjer si se odkril.

Včasih pa sanjam,
da nosi me tja.
Včasih pa vem, 
da nosi me tja!
Tam me še ni,
tam po tebi diši,
tam sem doma.

Pelji me še kdaj tja, 
pod zvezdno nebo-
vse kar sva imela,
gori je bilo!

Vonj tujih las
in drugi jasmin,
v parkih za gradom.
Prva ljubezen, 
prvi spomin!

Letos bo huda jesen,
veter bo neusmiljen in leden.
Ko sonce zaide, pridejo zveri na plan
ptice odletijo vsaka na svojo stran.

Špecarji iz prvih klopi
zdaj kažejo mi poti.
Bog pije dobre letnike,
z njimi se še vedno vse konča in začne.

In na koncu bo padel sneg,
kot že prej tisoč let.

Kje si, dolgo te ni,
saj ne veš za kaj gre!
Zdaj pomladi več ni,
listje že rumeni!

Kje si, dolgo te ni,
saj ne veš za kaj gre.
polži so spet pokazali roge.

Odkar te ni,
Sonce mnogo prej zahaja
Ze ob zori jutranji in dnevi, dolge, dolge so noci.
Odkar te ni, dnevi tja v en dan zivijo,
en za drugim se obesijo, kot megla nad vodo.

Vceraj pa se vse na dlani, samoumevno kakor zrak,
Vceraj se ob moji strani, vsak tvoj dih, vsak korak,
Odkar te ni.

Odkar te ni,
So zvezde ugasnile,
In ostalo je nebo in prazen mrak,
Nic vec, nic vec kot to,
Odkar te ni,
Melodija je pocasna,
Se tisina je preglasna, vse odkar, odkar te ni.

Vceraj pa se vse na dlani, samoumevno kakor zrak,
Vceraj se ob moji strani, vsak tvoj dih, vsak korak.

Odkar te ni,
Melodija je pocasna,
Se tisina je preglasna, vse odkar,
Odkar te ni,
Odkar te ni.

Bil sem še Vladek,
ko so - kot vedno za praznik -
prišli
brkati cigani v hišo igrat.
Oče je stopil v sobo po tisto črno kitaro,
ki jo je kupil
za prvo plačo.

Gospod tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.

So ga spraševali
še dolgo po tem,
zmeraj, ko hoteli so prositi drobiž.
Zmeraj, ko igrali so v vaški gostilni
in hodili v pavzah do šanka.
Pa njihove žene,
ko prišle so pred vrata
po stare obleke,
so rade vprašale:

Gospod, tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.

Včasih, ko pridem domov,
sedim pod kostanji
in pijem,
pijem s prijat'li,
ki tam še živijo.
Takrat, skoraj vedno
pri mizi
za nas zaigrajo
in vprašajo,
otroški obrazi
s hripavim glasom:

Gospoud, tisto gitaro šče mate,
gospoud, tisto čarno gitaro šče mate?
Gospoud, tista je bijla dobra,
tista je bijla dobra.

Kakor da je zdaj, tisti mesec maj,
živel sem ga rad, neukrotljivo mlad,
mlajši kakor ti
in premlad, da prepoznal bi
rožo med umetnimi.

Če bi krila imel, takrat bi letel,
a če bi znal, ne bi se igral
starejši kakor ti
in prestar, da bi se znal
igrati z biseri.

Zdaj tisti bejli grm pod oknom ne cveti,
jasmin ne ve, ne govori,
zdaj tisti bejli grm pod oknom ne diši,
jasmin ne ve, ne ve, kje si.

Zdaj je od tedaj že premnogi mlaj
in premnogo cest, nepozabnih mest
in še več sledi
z mojega na drugi breg,
pokriva lanski sneg.

Dragi gostje, nocoj kot že stokrat,
nocoj kot še nikdar,
zapeljemo vas, pozabimo vas
tam, kjer spomin se začenja,
tam, kjer končuje se čas,
dragi gostje,
nocoj igramo za vas!

Nocoj igramo vino, ljubezen in greh,
spomine, gostije in žur,
nocoj igramo toplino in smeh,
veselje, začetke in dur!

Za vse, ki ste lahno kot ptič prileteli,
da se vam še življenje čudi, 
vam pa še sanja se ne,
ki ste veseli kot otrok, srečen na glas,
dragi gostje,
nocoj igramo za vas!

Nocoj se nam bodo ljubezni vrnile,
nocoj zaskelel bo spomin,
oljke so nam ga v burjo zavile,
nocoj spet dišal bo jasmin.

Za vse, ki ste prišli po ovinkih,
po zvitih poteh,
ki žalost pripeljejo v smeh,
ki veste, da zadnje se pesem izteče,
še preden natakar za vas najde čas, 
dragi gostje,
nocoj igramo za nas!

Nocoj igramo vence, odhode in čas,
obletnice, solze in bol,
igramo njene oči in njen glas, 
krizanteme in mol!

Ljubav se ne trži
Niti ne kupuje
Ko ljubiti ne zna
Nek se ne hapljuje

Ako nam je ljubav
Iskrena i prava
Z srca ju ne spere
Šej
Mura niti Drava

Ljubav ne raspari
Žbiri ni žandari
Niti poglavari.

Sence so zginle,
težko je zaspat,
jutri pa z njimi
moral bom vstat.
Zdaj tvoje pismo
jemlje mi san,
pod pouštrom ga skrivam,
dela se dan.

Ni nama šlo.
Bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu
nama bo fajn.

Vzemi me s sabo,
daj me v spomin,
tam so že najine sanje,
reka in mlin.
Včasih se zemlja strese
in umiri,
včasih ječijo breze.
Takrat boli.

Ni nama šlo,
bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu
nama bo fajn.

Nikdar več, oh saj ne more biti res!
Nikdar več, oh, saj ne more biti res,
krila so se mi stopila od strahu.
Nikoli več ne poletim na njih
in nikdar ne izvem,
da so samo papir -
zmaji,
ki že tol'ko let visijo nad menoj.

Saj že mama govorila je,
da z višine se ne vidi vse,
da nikdar ne izveš,
da so samo papir -
smehljaji,
ki že tol'ko let smejijo se s teboj.

Od višine se zvrti!
Skrij me v svojo dlan,
svojo mehko dlan,
svojo toplo dlan!
Vzemi me na svojo stran,
skrij me v svojo dlan.
Lahko mi vrneš karto še nocoj,
hočem le,
da me vidijo s teboj.

I’m crossing the border and I’m heading south
Gonna meet up with my old friend
We go back some ways, those were crazy days
But I remember when
We were running fast, hoping it would last
We never thought it would end
So I’m crossing the border and I’m heading south
Going to meet up with my old friend

How does it go for you, are you getting through
Are you still running with the Muse
When you get her close you’ve got to keep her close
She’s too good to lose
But didn’t she take you far, you with your black guitar
There’s no need to sing the blues
Hope it goes good for you, and you’re getting through
And still running with the Muse .
It’s kind of understood, you did the best you could

There was no other way
When all is said and done it’s still a lot of fun
Just living for the day.

Odpiram vrata svoja na stežaj
za prijatelja
dolgo je že to, kar ga ni bilo,
tam od severa.

Miza stara je že pogrnjena,
kot da vmes bila sta dan al' dva,
zato odpiram vrata na stežaj,
za prijatelja.

Črne kitare glas nama ustavi čas
za eno kratko noč

The morning comes too soon, looking at a fading moon
Thinking it’s time to go
The road is calling me, the way it’s meant to be
It’s the only way we know
We’ll take it through the night, and try to get it right
And let the music flow

Lahko bi bila idealen par
z diplomami in otroki.
Tudi to ima svoj čar,
komaj zdaj vem,
s krediti in obroki.
Zmeraj si bila večja kot vse,
kar nama je življenje dalo
kakšen dan se mi zdi,
da dojenček sem,
ki ga še vedno štorklja nosi.

Preko Mure, preko Drave,
prek Save vse do morja.
Morda še prek oceana,
od zibelke do neba.

Lahko bi bila idealen par
starčkov na klopi v parku
in Jumpin' Jack Flash, 
ki si mi ga dala v dar,
še zdaj preskakuje
v taktu.

Zadnji avgust, poletje je šlo
siva te naredi še lepšo,
dosti mene je ti
dosti tebe sem jaz,
dosti mene še zdaj leti.

Preko Mure, preko Drave,
prek Save vse do morja,
morda še prek oceana
od zibelke do neba.

Vlado, jesi'l skoro u Saraj'vu bio,
jesi'l skoro Bosni dolazio?
Dolazio, kad je u beharu,
i donio svoju pjesmu staru?
Dado, preko Mure, preko Save slišal sem tvoj glas,
reke tečejo, pesmi stare pojejo za nas.

Vlado, jesi'l skoro u Saraj'vu bio,
jesi'l skoro Bosni dolazio?
Sva su ista polja u beharu,
u Prekmurju i ljepom Mostaru!

Dado, iz daljine, iz davnine slišal sem tvoj glas,
polja cvetejo, pesmi stare pojejo za nas.

Vlado, Dado!
Pjesma pala je, na ta polja na naše srce,
sunce svanut'če na ta polja na naše pjesme!

Vsi so venci vejli
vsi so venci vejli
samo moj zeléni.

Ar ga jes zaléjvlen
ar ga jes zaléjvlen
ar ga jes zaléjvlen
s svojimi skuzámi.

Či bi moja skuza
či bi moja skuza
či bi moja skuza
na kamen spádnola.

Kamen bi se razklau
kamen bi se razklau
kamen bi se razklau.

Voljelo se dvoje mladih
sest mjeseci i godinu
Voljelo se dvoje mladih
sest mjeseci i godinu.

Kad su htjeli da se uzmu
da se uzmu, aman, aman, ej
ej, dusmani im ne dadose.

Razbolje se lijepa Fatma
jedinica u majke
Razbolje se lijepa Fatma
jedinica u majke.

Pozeljela zute dunje
zute dunje, aman, aman
zute dunje iz Stambola.

Ode dragi da donese
zute dunje carigradske
Ode dragi da donese
zute dunje carigradske.

Ma, ga nema tri godine
tri godine, aman, aman
nit' se javlja, niti dolazi.

Dodje dragi sa dunjama
nadje Fatmu na nosilima
Dodje dragi sa dunjama
nadje Fatmu na nosilima.

Dvjesta dajem, spustite je
trista dajem, otkrijte je
da jos jednom Fatmu ljubim ja.

Po koncertu v Luxemburgu nas vzame noč,
ob zori pa hotel zapahnjen na vso moč,
končno zaškrta ključ in nekdo zarenči
»Bogami, ne bi vam otvorio, da niste naši !«

Naši, sami naši,
povsod po svetu sami naši !

V predmestju Montreala majhen dom,
na vrtu jablana kot božji tron,
visoko veje gor v zrak moli,
na vsaki jab'ka z ene prekmurske vasi.

Naši sami naši,
povsod po svetu sami naši !

Airport Sidney cimbale 70 kil owerweight-
»It's 1000 dollars pals, but where are you from,
jao ,pa u Kranjskoj gori sam skijala,
kako je Bled?
Sretno, Slovenci no more owerweight!«

Naši, sami naši,
povsod po svetu sami naši !

Naši na štadionu se bore
naši v hramu vladajo sede
našim krivica zmeraj se godi
naši so najbolj pridni delavci.