Rad hodil sem sam
po poteh,
ki so vodile do neba
bil sem si sam,
kralj lastnega sveta.

Rad gledal sem cvet,
preden se odpre,
mi o srcu kaj pove.

Rad gledal sem te, ko si šla
kot da bila bi od boga
kot da si iz blata in zlata.

Zmeraj, ko se
sonce skrije za obroč,
dnevu noč prešteje,
pokaže svojo moč.
Preštejem do pet ali šest,
ostaneva le dva
moja se
generacija konča.

Zamenjal bi zvezdic zdaj pet
za eno zvezdnato nebo
joint ali dva
parka amsterdamskega.

Zmeraj, ko se deček
skrije v moža,
razbija in popravlja
igrače za oba.
Prešteje do pet ali šest
ostaneva le dva,
moja se
generacija konča.

Fantovski nožek se še blešči,
graničarska značka iz JNA,
karti za Queen v Hali Tivoli.

To bil je čas rojen za dva,
na poti k zvezdam najdena,
ko zoriš in cvetiš se ti ne mrači,
bog ve, kaj zdaj poslušaš ti!

Danes je v pesmi še lepši zvok
v vzhodih sonca, vse naokrog,
v ogledalu mojih otrok.

Zmeraj je čas, rojen za dva,
na poti k zvezdam najdena,
ko zoriš in cvetiš, se ti ne mrači,
bog ve, kaj zdaj poslušaš ti!

RAP:
Mi pravi zadnjič en model:
»Gospod Kreslin,
moja mat' vas obožuje,
prav' da ste res fin,
in da sta sk'p na isti fax hodila,
to je bil čas, ko mladina je vodila
in da nikol' ni b'lo tolk' lepo,
gospod Kreslin,
kva prav'te na to ?«

»No ja, saj je b'lo fajn,
ampak v bistvu kot zdaj,
lepa in mlada pa b'la je tedaj
vse kar je blo ,
se nam lepše zdi
cool pa je takrat,
ko cool si ti !«

Zmeraj je čas, rojen za dva,
na poti k zvezdam najdena,
ko zoriš in cvetiš, se ti ne mrači,
bog ve, kaj zdaj poslušaš ti!

V zahodih sonca, na koncu dni,
v ogledalu mi čas zori
in prekriva pozabljene stvari.

Začetku začetek skoraj enak
tisoč barv pa da le en cvet,
prve stopinje, prvi korak,
prvi dan obračajo svet.

Počasi rastemo, se prehitevamo,
božamo, grizemo,
v svoji lastni školjki si sam.

Prvič je takrat, ko najbolj boli,
mami najlepši smo vsi,
dnevi in ure, leta vsem nam,
trenutki vsi v brezdan.

Principi, čast, ponos
nas vlečejo za nos,
da se grizemo v noge,
da si skačemo v lase.

Enkrat pa zreli se primemo za roke,
z nami odštevanje se začne,
enkrat pa zreli popadamo na zemljo,
kjer še radost poklekne pred žalostjo!

Principi, čast, ponos,
nas vlečejo za nos,
da se grizemo v noge,
da si skačemo v lase.

Jutranja rosa je umivala dan,
tu pa tam kakšen pes daleč stran.
Prvič je zmeraj, ko najbolj boli,
prvič ni druge poti,
prvič ni druge poti.

Tvoje ime se še zdaj pozna,
z drevjem se dviga vse do neba,
tvoje ime se še zdaj pozna,
a s tabo življenje se ne konča!

Tu sem zdaj že kar nekaj let
pa se zdi, da od včeraj,
v enem dihu prehodil svet,
rad ostal bi za zmeraj.

Kdo je tisti, ki me gosti,
s svoje mize ponuja,
ki prižiga, ugaša dni,
prehiteva in zamuja

ta življenja
naša in tuja.

Kdo si, ki me tvoj svet boli,
ko ugašajo zvezde,
kdo si, ki me tvoj svet uči,
strahu in pohlevnosti.

Kdo je tisti, ki spremeni
pogumno v ponižno,
kdo v srcu zamenja mi
naivno v zvijačno.

Ostanek srca,
bolečine in veselja,
ostanek sveta,
imitacija življenja.

v majhnosti.

Ostanek srca,
bolečine in veselja,
ostanek sveta,
v imitacijo življenja.

Vsak si želi, da preživel bi svoj čas
korektno, kar se da.
Čim več stoje, ubrano in na glas,
z nasmehom vsaj za dva.

Brez bolečin in brez ponižanja,
tesnobe, preden se zdani,
brez prepogostega zatiskanja oči !

Vsak si želi prehoditi pot
elegantno, kar se da.
Da zmeraj vedel bi,
kam gre se in do kod,
brez opotekanja.

Da vsak pogled prišel bi iz srca
s pravico, da se kdaj zardi
brez sprenevedanja in skrivanja,
da si to, kar si.

Vsak si želi, da bi kdaj ustavil čas,
da bi poboljšal svet,
bi ne prehitro in ne prenaglas
pobožal kakšen cvet.

Vsak od nas je v odhajanju,
v perspektivi smo vsi šli,
sonce pa je ob zahajanju,
kot mi,
majhno kot mi.

Tisto noč, ko sva šla,
dvignila si me z dna do neba,
dala moč, ki jo da
nekdo, ki te upošteva, rad ima.

Je to malo ali vse,
a zahtevamo preveč ali pač ne?

Tudi čez tisoč let tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

Rad bi pel in zvenel,
rad bi ostal, času vzel
tisto moč edinega
gospodarja in pravičnika.

Knjigo, sina in drevo
sem mu dal,
zdaj pa hoče še telo
in dušo.

Tudi čez tisoč let, tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

In že jutri spet bo to,
kar že včeraj je bilo.
In že jutri spet bo to,
kar nam včeraj je bilo.

Tudi čez tisoč let tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

Nova pridobitev živalskega vrta
je v kletki čez cesto
zasedla svoje kraljevsko mesto.

Koščke mesa in bombone,
živalskemu kralju brez krone,
mečejo ločeni in nezaposleni,
neuresničeni in razlaščeni.

Stari direktor živalskega vrta
goste poziva, jih moleduje,
naj čast in prvaštvo levu priznajo.
Prosi jih, naj ne svinjajo,
naj stopijo dol do bifeja,
da častil bo vse, ki prišli so,
jim pravi,
v svoji prijazni, blagi naravi.

Velka kletka, mala kletka,
velka kletka, mala kletka,
kletka od začetka!

Ta griva nas žali,
pogled ponižuje,
saj vendar je v kletki,
pa se posmehuje!
Mi kraljev ne rabimo,
mi smo večina,
kdor pa na naši poti se mota,
postane nova pridobitev
živalskega vrta.

Velka kletka, mala kletka,
velka kletka, mala kletka,
kletka do končetka!

Nočni ptiči so prizibali svoje
pijane barke,
vežejo se,
začasno,
za nekaj rund
da ne bo prehudo,
ko bo spet premetavalo.

Drugače je bilo nekoč,
na parnikih in v marinah,
bolj bonaca,
zdaj pa je bolj iz srca
na barkačah in v kantinah.

Včasih je mirno in se daleč vidi,
kot kak nedeljski popoldan,
vse je na dlani
in niti sapica ne ohladi spomina.
Da bi prinesla nemir
vsaj meglica al' čer!

Kdaj pa je izpadlo, kričavo perje
nanj so se lepile ptice
mu zavidali žarki ?
Za posteljami, v kotu in ob poti,
samo še smeti,
brez lahkosti, brez skrbi.

Nočni ptiči so prizibali svoje pijane barke,
vežejo se,
zadnjič.
Fajrunt,
zapiramo!

Samo še eno rundo,
da ne bo prehudo,
ko ne bo več premetavalo,
in bo mirno.

Dragi gostje, nocoj kot že stokrat,
nocoj kot še nikdar,
zapeljemo vas, pozabimo vas
tam, kjer spomin se začenja,
tam, kjer končuje se čas,
dragi gostje,
nocoj igramo za vas!

Nocoj igramo vino, ljubezen in greh,
spomine, gostije in žur,
nocoj igramo toplino in smeh,
veselje, začetke in dur!

Za vse, ki ste lahno kot ptič prileteli,
da se vam še življenje čudi,
vam pa še sanja se ne,
ki ste veseli kot otrok, srečen na glas,
dragi gostje,
nocoj igramo za vas!

Nocoj se nam bodo ljubezni vrnile,
nocoj zaskelel bo spomin,
oljke so nam ga v burjo zavile,
nocoj spet dišal bo jasmin.

Za vse, ki ste prišli po ovinkih,
po zvitih poteh,
ki žalost pripeljejo v smeh,
ki veste, da zadnje se pesem izteče,
še preden natakar za vas najde čas,
dragi gostje,
nocoj igramo za nas!

Nocoj igramo vence, odhode in čas,
obletnice, solze in bol,
igramo njene oči in njen glas,
krizanteme in mol!

V živordeče oblake odhaja dan,
že jutri danit se gre nekam drugam.
V novi kraj prinesel bo zarjo
in veselje, ki zdaj spi,
čaka le na sonce, na ljudi.

A bi še enkrat bil isti, z istimi,
še enkrat enak, z drugimi?
Bi kaj spreminjal, kaj dodal,
nasmehnil se še komu?
Ustavil bi se in poduhal cvet.

Pelji me tja, kjer se še smejijo,
kjer tudi jokajo še na glas,
pelji me tja, kjer še zdaj zvenijo,
pesmi počasne, ki imajo čas!

V živordeči obleki odhaja dan,
že jutri zbudit se gre nekam drugam.
V mlajši kraj prinesel bo zarjo
in veselje, ki zdaj spi,
čaka na otroke, na ljudi.