–
–
–
Vlado Kreslin
2007
trad. - V. Kreslin
M. Tomassini - V. Kreslin
M. Tomassini - V. Kreslin
M. Tomassini - V. Kreslin
V. Kreslin - V. Kreslin - V. Kreslin/G. Gjurin
V. Kreslin - V. Kreslin - G.Gjurin
M. Tomassini - V. Kreslin - M. Tomassini/G. Gjurin/V. Kreslin
M. Tomassini - V. Kreslin
trad./M. Punteri - V. Sivilotti
A. Ipavec - V. Kreslin
P. Kernjak - J. Mikula - J. Štikar
J. Kessel/M. Druon - trad. - M. Punteri/V. Sivilotti
A. Klinar - V. Kreslin - N. Buh
D. Turina - D. Turina/V. Kreslin
Dolga dolga je cesta iz vasi do mesta.
Dolga dolga je reka iz plenic do človeka.
Polna lukenj in hrepenenja,
tolmunov, želja in ihtenja,
dolga, kot je lahko le noč,
dolga je ta pot
od nekje do nekoč.
Tam za cesto so kraji, tam živijo Masaji.
Tu ob reki, glej, dekle v beli obleki.
Skrila mi je svet v dlan,
vzela me na svojo stran,
včeraj bil je ves svet klicaj,
zdaj v vsaki kapljici vprašaj!
Pelji me, v svet odpelji,
da vprašanje izvem.
Pelji me, domov pripelji,
da odgovor povem,
o tej cesti,
o tej reki…
Dolga dolga je cesta od mesta do mesta.
Dolga, dolga je reka od človeka do človeka.
Polna lukenj in hrepenenja,
tolmunov, želja in ihtenja,
dolga, kot je lahko le noč,
dolga je ta pot,
od nekje do nekoč.
Pelji me v svet, odpelji,
da vprašanje izvem.
Pelji me domov, pripelji,
da odgovor povem,
o tej cesti,
o tej reki…
Pride dan, navaden, tih in zaspan
ko se zjutraj že povsem očitno zdi
da bi bolje b'lo, če ga ne bi bilo.
Sama žalost, sami bivši ljudje
le še marketing in deficit srca
nobenih vicev več,še vreme je za vraga .
Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni
kakor da letim,
sebi sam se imeniten zdim!
Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,
čez gore, ravan, seže mi pogled
z Goričkega v Piran !
Tožne misli o vsem kar je že bilo
nekaj o smislu in o minljivosti,
pa o tem,
da sem si sam največji problem.
Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni
kakor da letim,
sebi sam se imeniten zdim!
Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,
čez gore, ravan, seže mi pogled
z Goričkega v Piran!
Pelji me še kdaj tja,
pod zvezdno nebo-
vse kar sva imela,
gori je bilo.
Vonj tvojih las
in prvi jasmin
v parku za gradom,
prvi tvoj diš,
prvi spomin!
Kot bi bil slep
vse do tistega dne,
ko jasmin zadiši,
ko se vse začne.
Ko zaživiš zares
in veš, da si živ,
v parku za gradom,
kjer si se skrival,
kjer si se odkril.
Včasih pa sanjam,
da nosi me tja.
Včasih pa vem,
da nosi me tja!
Tam me še ni,
tam po tebi diši,
tam sem doma.
Pelji me še kdaj tja,
pod zvezdno nebo-
vse kar sva imela,
gori je bilo!
Vonj tujih las
in drugi jasmin,
v parkih za gradom.
Prva ljubezen,
prvi spomin!
Sence so zginle,
težko je zaspat,
jutri pa z njimi
moral bom vstat.
Zdaj tvoje pismo
jemlje mi san,
pod pouštrom ga skrivam,
dela se dan.
Ni nama šlo.
Bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu
nama bo fajn.
Vzemi me s sabo,
daj me v spomin,
tam so že najine sanje,
reka in mlin.
Včasih se zemlja strese
in umiri,
včasih ječijo breze.
Takrat boli.
Ni nama šlo,
bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu
nama bo fajn.
Dokler se srce ne ustavi,
do takrat bom pel
in nosil stvari v glavi,
ki jih ne bi smel.
V začetku je prva pesem,
ostale za njo,
program pa šaljiv in resen -
bilo je in bo.
Saj ne, da je bilo kaj tega,
kar vzame mi raj,
a če bi se dalo,
par besed
vzel bi nazaj.
Morda bi kdaj prej odšel,
morda kdaj ostal,
potem bi ne videl vsega,
potem ne bi znal.
Dokler se srce ne ustavi,
do takrat bom pel
in nosil stvari v glavi,
ki jih ne bi smel.
Ko pa zakliče glas,
da prišel je čas,
zapojem vam še o roži,
ki cvete za nas!
Kakor zvezdi na nebu
vsakih nekaj sto let.
rimska cesta v odsevu
samo za njiju dva,
njen sij za oba .
Njene oči le za njega,
on svoje vse le za njo,
kot začetek vsega,
kot da tega še ni bilo;
ona njemu, on za njo.
Moral bi z njo
vsaj tisti dan dol z neba,
ona za njim
enkrat vsaj, na kraj sveta.
V bleščavi na nebu
njunih zvezd zdaj ni več,
novih pikic nešteto
se prižiga vsako noč!
Novih pikic nešteto
se prižiga vsako noč,
vsakih nekaj sto let,
vsako noč,
vsakih nekaj sto let!
Prav počasi dan za dnem
izginjajo napevi,
ki stoletja si jih pel.
Prav počasi dan za dnem
izginjajo imena,
ki stoletja si jih imel.
Stara reka pa vzame si čas
in teče mimo nas!
Novo, novejše, najnovejše
se nam zažira v glave!
Poceni, cenejše, najcenejše,
izpodjeda nam noge!
Za navidezno močjo
navidezni bogovi
se šopirijo v nebo.
Pod spregledano lučjo
spregledani darovi
ugašajo v temo .
Stara reka pa vzame si čas
in teče mimo nas !
Novo, novejše, najnovejše,
se nam zažira v glave.
Poceni, cenejše, najcenejše,
izpodjeda nam noge!
Glej, vlak se vije,
iz Benečije, stran,
na tuje!
V temne obraze, kufre lesene,
žvižg zareže!
Zdaj jemlje sanje na potovanje,
v noč.
Kje bo dan,
kje jutro?
Polja zelena, nepokošena,
polja mladosti!
Kraji otroka, smeha in joka,
kraji radosti!
Žalost se vije, spod domačije,
spod Matajurja, stran, stran!
Za hlebec kruha, dve čokolati,
dom iz karbona!
Ino minjeri, ino stranjeri,
ino življenje!
Glej, vlak se vije iz Benečije,
stran, na tuje!
Polja zelena, nepokošena,
kdaj spet?
Kdaj,
še kdaj?
Rož, Podjuna, Zila,
venec treh dolin,
moja domovina,
narod moj trpin.
Rož, Podjuna, Zila,
venec treh dolin,
moja domovina,
narod moj trpin.
Ti družica moja,
dom moj in moj rod,
ko bom truden boja,
bodi mi še grob.
Rož, Podjuna, Zila,
nagelj, rožmarin,
v sveti zemlji sniva,
tvoj slovenski sin.
Fate largo che qui passa
la brigata garibaldi
la più bella la più forte
la più ardita che ci sia
quando passa quando avanza
il nemico fugge allor
siam fieri siam forti
per scacciare l'invasor
Abbiam la giovinezza in cuor
simbolo di vittoria
marciamo sempre forte
e siamo pieni di gloria
la stella rossa in fronte
la libertà vogliamo
ai popoli oppressi
la libertà noi porterem
fate largo che qui passa
la brigata garibaldi
la più bella la più forte
la più ardita che ci sia
quando passa quando avanza
il nemico fugge allor
siam fieri siam forti
per scacciare l'invasor
Njen trenutek prihaja,
že slišim njen glas.
In okna zapiram,
si manem oči,
prihaja njen čas.
Njen dih me duši
zapira mi pot,
me grabi za vrat.
In okna zapiram, si manem oči,
prekleta,
še zmeraj si me želi.
Njen trenutek prihaja,
prihaja njen čas.
Njen trenutek prihaja,
prihaja njen čas.
Mi s prsti polzi
po koži v srce,
mi diha v obraz.
In okna zapiram,
žari mi v oči,
prihaja njen čas.
Njen trenutek prihaja,
prihaja njen čas.
Njen trenuutek prihaja,
prihaja njen čas.
Imela je oči na pokojnega oca
Va njimi dobrotu kot oganj ki bi me stepli
To vino z moje kampanje sada žejno telo sanje
Zasen ča san z tujeh žmuji pil.
Bila je kot zora ki dozori v sončen dan
Kot nežen cvet ki bi ga skril v svojo dlan
Kot nekaj kar se ti zgodi
Roža ob poti ki odnesla me je stran.
Še zmeraj me skrbi
A svet vrti se ko rulet
Del mene zdaj gori
Kot stari španjulet
Moral bi vse kar imam
I se ono ča znam
Staviti na njo
Na črjeno se na isti broj.
Onisti oganj va očeh već zame ne gori
Svet se vrti ja stojin i samo da san znal
Ne bi me zvali vali ni mamili tuji žmuji
Tu partidu drugačije bin igral.
Še zmeraj me skrbi
A svet vrti se ko rulet
Del mene zdaj gori
Kot stari španjulet
Moral bi vse kar imam
I se ono ča znam
Staviti na njo
Na črjeno se na isti broj.
Valjda tako hoče Bog
Pa svaka ima nešto tvog
A parfum ki nosiš ti
Na drugemi drugačije diši.
Vlado Kreslin – glas, ak. kitara, orglice, spremljevalni glas; Miro Tomassini – el. kitara, ak. kitara, mandolin, el. bas, spremljevalni glas; Gal Gjurin – Hammond, ak. kitara, el. kitara, el. bas, kontrabas, violončelo, buzuki, rhodes, harmonika, harmonij, programiranje, spremljevalni glas; Iztok Cergolj – violin (6); Neža Buh–Neisha – klavir, glas (6); Severa Gjurin – glas (4); Mario Marolt – sax (6); Andraž Mazi – el. kitara, lap – steel (2,4); Matjaž Poravne – violin (7); Gašper Peršl – bobni (2,8); Sergej Randjelović-Runjoe – bobni, tolkala (3,4)
Peli so Jana Beltran, Gal Gjurin, Severa Gjurin, Velimir Gjurin, Zdenka Gjurin, Daša Gradišek, Matjaž Jakin, Naj Kreslin, Čarna Kreslin, Vlado Kreslin, Dejan Lapanja, Oskar Longyka, Gašper Peršl, Ivan Šček, Miro Tomassini, Blaž Učakar in Nada Vodušek
Lektoriranje Velemir Gjurin, producent in snemalec Gal Gjurin, posneto v studiu Had, mix Gal Gjurin in Aco Razbornik, mastering Aco Razbornik – Studio Tivoli
Ovitek Novi kolektivizem, fotografija Riccardo Bostiancich
Izdelava in razmnoževanje Racman d.o.o.
Založba Kreslin d.o.o.
Izletniška 13, Ljubljana
T: +386 1 5616 730
F: +386 1 5612 098
zalozba@kreslin.com, www.kreslin.com
Za založbo Eva Strmljan Kreslin
Vlado Kreslin – glas, ak. kitara, orglice, spremljevalni glas; Miro Tomassini – el. kitara, ak. kitara, mandolin, el. bas, spremljevalni glas; Gal Gjurin – Hammond, ak. kitara, el. kitara, el. bas, kontrabas, violončelo, buzuki, rhodes, harmonika, harmonij, programiranje, spremljevalni glas; Iztok Cergolj – violin (6); Neža Buh–Neisha – klavir, glas (6); Severa Gjurin – glas (4); Mario Marolt – sax (6); Andraž Mazi – el. kitara, lap – steel (2,4); Matjaž Poravne – violin (7); Gašper Peršl – bobni (2,8); Sergej Randjelović-Runjoe – bobni, tolkala (3,4)
Peli so Jana Beltran, Gal Gjurin, Severa Gjurin, Velimir Gjurin, Zdenka Gjurin, Daša Gradišek, Matjaž Jakin, Naj Kreslin, Čarna Kreslin, Vlado Kreslin, Dejan Lapanja, Oskar Longyka, Gašper Peršl, Ivan Šček, Miro Tomassini, Blaž Učakar in Nada Vodušek
Lektoriranje Velemir Gjurin, producent in snemalec Gal Gjurin, posneto v studiu Had, mix Gal Gjurin in Aco Razbornik, mastering Aco Razbornik – Studio Tivoli
Ovitek Novi kolektivizem, fotografija Riccardo Bostiancich
Izdelava in razmnoževanje Racman d.o.o.
Založba Kreslin d.o.o.
Izletniška 13, Ljubljana
T: +386 1 5616 730
F: +386 1 5612 098
zalozba@kreslin.com, www.kreslin.com
Za založbo Eva Strmljan Kreslin