-
1. Pikapolonica - Vlado Kreslin in Katarina Nemec (1996)
Povej, pikapolonica, tij pikica leteča,
f štero stran sveta
de ljubav vodila me večna.
Med križpotji in ognjišči
duga ali kratka,
v glasna in gizdava mesta
pela tvoja cesta.
Povej, povej marjetica, tij roužica dehteča
al' lujbi me, al' ne lujbi me,
naj kujpin prstana zlata ?
Ne vijdin daleč, ne vijdin fejst,
ne vijdin, ne ščen znati,
mi rosa pala je v oči,
ka s tvojof lujbof se godi.
Povej mi, čarni kouvran tij,
ka tou pri srci me bolij,
zakoj mi pika ne letij,
pa rouža ne dišij?
Pika ti več ne leti,
pa rouža tebi ne dišij,
edijno ka te šče bolij,
je tvoja srčna krij.
-
2. Daleč je moj rojstni kraj - Vlado Kreslin in pevci OŠ Zalog (1996)
Slika že rumeni,
slika, tvoji in ti,
čeveljčki in nov gvant, gibanica diši,
pa tvoja mama,
tak lejpa tak šlank!
Kdo je mož, ki sedi
in dekle, ki te v naročju drži?
Tu stoji zdaj nov blok,
vse kot včeraj se zdi,
si bil pa res srčkan otrok!
Daleč je,daleč,
daleč je zdaj,
moj začetek in moj rojstni kraj.
Nad hribe spušča se mrak
zdaj prižigam luči,
dolga leta so sprala
mi lesk iz oči
in slika vsak dan
bolj bledi.
Daleč je, daleč
daleč je zdaj
moj začetek in moj rojstni kraj!
-
3. Odhaja dan - Vlado Kreslin in Vlatko Stefanovski (2003)
V živordeče oblake odhaja dan,
že jutri danit se gre nekam drugam.
V novi kraj prinesel bo zarjo
in veselje, ki zdaj spi,
čaka le na sonce, na ljudi.
A bi še enkrat bil isti, z istimi,
še enkrat enak, z drugimi ?
Bi kaj spreminjal, kaj dodal,
nasmehnil se še komu ?
Ustavil bi se in poduhal cvet.
Pelji me tja, kjer se še smejijo,
kjer tudi jokajo še na glas,
pelji me tja, kjer še zdaj zvenijo,
pesmi počasne, ki imajo čas !
V živordeči obleki odhaja dan,
že jutri zbudit se gre nekam drugam.
V mlajši kraj prinesel bo zarjo
in veselje, ki zdaj spi,
čaka na otroke, na ljudi.
-
4. Pot v raj - Vlado Kreslin (2008)
Vedno mi je pred očmi,
pa je še opazim ne.
Vid jemljejo mi stvari,
ki bleščijo se.
Morda še bo ne ve,
morda se mu le zdi,
morda tudi on le slučajno
tam sedi.
Še norci ne gledajo več direktno v oči,
pod nogami se motajo mi
tuje sledi.
Morda ničesar ni,
morda je vse le gesta.
in stara, prazna pot, ki jo je skrila cesta.
Pot v raj, pot v raj.
-
5. To pri nas ni možno - Vlado Kreslin (2005)
To pri nas ni možno,
ne, ne, pri nas se to ne da,
da bi drevo se razcvetelo
in da bi zraslo do neba.
V nebesa se pri nas ne hodi,
mi raje ostajamo doma,
na tujem se lahko razbije
podoba lastna čislana.
Potlej pa v varnem zavetju,
v gosteh, pri tleh,
roka roki natoči,
začne se bratski ples.
Sami naši so zbrani,
vsak vsakega pozna
roka roki natoči,
najlepše je doma.
To pri nas ni možno,
ne, ne, pri nas se to ne da,
da bi drevo se razcvetelo,
in da bi zraslo do neba.
Mi raje malo povoluhar'mo
drevo poderemo na tla,
podrast in nizko grmičevje,
mi smo v gozdu večina.
-
6. Letos bo huda jesen - Vlado Kreslin (1994)
Letos bo huda jesen,
veter bo neusmiljen in leden.
Ko sonce zaide, pridejo zveri na plan
ptice odletijo vsaka na svojo stran.
Špecarji iz prvih klopi
zdaj kažejo mi poti.
Bog pije dobre letnike,
z njimi se še vedno vse konča in začne.
In na koncu bo padel sneg,
kot že prej tisoč let.
Kje si, dolgo te ni,
saj ne veš za kaj gre!
Zdaj pomladi več ni,
listje že rumeni!
Kje si, dolgo te ni,
saj ne veš za kaj gre.
polži so spet pokazali roge.
-
7. Danes sem v molu - Vlado Kreslin in Insingizi (2010)
Danes sem v molu,
ne vem, kaj mi je,
kot da je megla mi legla v srce,
kot da je sonce izgubilo sijaj,
kot da me vleče samo še nazaj.
Nazaj, kjer preštevala reki sva dni,
med njene rokave in tvoje dlani,
tam zdaj trepeče še tvoj zdihljaj,
tja me vleče nazaj !
Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,
nihče ne izve naj, da mi je hudo,
nihče ne izve naj, kako je hudo,
ko gledaš v sonce in vidiš temo!
Danes sem v molu,
ne vem, kaj mi je,
kot da so se mi zapletle noge,
kot da ne najdejo lastnih poti,
kot da ne vejo, kam dnevi so šli.
Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,
nihče ne izve naj, da mi je hudo ,
nihče ne izve naj, kako je hudo,
ko gledaš v sonce in vidiš temo!
-
8. Kakor zvezdi na nebu - Vlado Kreslin in Neisha (2007)
Kakor zvezdi na nebu
vsakih nekaj sto let.
rimska cesta v odsevu
samo za njiju dva,
njen sij za oba .
Njene oči le za njega,
on svoje vse le za njo,
kot začetek vsega,
kot da tega še ni bilo;
ona njemu, on za njo.
Moral bi z njo
vsaj tisti dan dol z neba,
ona za njim
enkrat vsaj, na kraj sveta.
V bleščavi na nebu
njunih zvezd zdaj ni več,
novih pikic nešteto
se prižiga vsako noč!
Novih pikic nešteto
se prižiga vsako noč,
vsakih nekaj sto let,
vsako noč,
vsakih nekaj sto let!
-
9. +Od višine se zvrti - Vlado Kreslin in Severa Gjurin (2007)
Nikdar več, oh saj ne more biti res!
Nikdar več, oh, saj ne more biti res,
krila so se mi stopila od strahu.
Nikoli več ne poletim na njih
in nikdar ne izvem,
da so samo papir -
zmaji,
ki že tol'ko let visijo nad menoj.
Saj že mama govorila je,
da z višine se ne vidi vse,
da nikdar ne izveš,
da so samo papir -
smehljaji,
ki že tol'ko let smejijo se s teboj.
Od višine se zvrti!
Skrij me v svojo dlan,
svojo mehko dlan,
svojo toplo dlan!
Vzemi me na svojo stran,
skrij me v svojo dlan.
Lahko mi vrneš karto še nocoj,
hočem le,
da me vidijo s teboj.
-
11. Joužek - Vlado Kreslin (pihalci Orlek) (1994)
Leto 1918,
puške utihnejo,
drobni prsti se
strun dotaknejo.
In pri 14. prvič otrpnejo,
v muzikantsko noč,
gre rosa proč.
Solzam radosti in boli
ti prsti najdejo sledi.
naj je kralj al' berač,
nevesta al' postopač,
te otroške roke,
Kociprovo ime.
Na gostüvanja
in v beli svet,
včasih župnik,
včasih poet.
Saj še včeraj b'li
so od Bande vsi,
zdaj so ostali
prsti grčasti.
Solzam radosti in boli
ti prsti najdejo sledi.
Naj je kralj al' berač,
nevesta al' postopač,
te grčaste roke,
otroško ime.
Tvoje grčaste roke, bajs
in otroško ime,
Joužek, čakaj me
na koncu ceste te!
-
14. Namesto koga roža cveti - Vlado Kreslin in Rade Šerbedžija (2001)
Kakšno noč, ko pri štorkljah prespim
pod visečo meglo
tiho, sam, med njimi stojim
le noge nad vodo.
Ko pa žarek pregrize temo,
prebudimo se iz sanj,
močvirje novih želja
bo odletelo v nebo.
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Če pa trava nad mojo zemljo
bo premogla kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
-
15. Daj mi Micka pejneze nazaj - Vlado Kreslin (1994)
Daj mi Micka, pejneze nazaj,
ka jes iden v drujgi kupleraj!
Ne dan tebi pejneze nazaj,
samo idi v drujgi kupleraj!
Kak naj iden v drujgi kupleraj,
či mi ne daš pejneze nazaj?
-
16. Poj mi pesem - Vlado Kreslin (2010)
Poj mi pesem o življenju in prešerna naj zveni,
poj mi še o hrepenenju, naj srca nam pomladi!
Poj mi pesem o svobodi, ki v lastovki živi,
poj mi pesem o žlehtnobi, ki se v hlapca naseli!
Poj mi pesem o tovarištvu, naj se vrne od nekod,
poj mi pesem o foušljivosti, naj pobere se od tod !
Poj mi pesem o odličnosti, naj priložnosti dobi ,
poj mi pesem o povprečnosti in kako se je znebi!
Poj mi pesem o pogumnosti in mogočna naj doni,
poj mi še o ubogljivosti in kako se je znebi!
Poj mi pesem o prijatelju, ki odpušča slabe dni,
poj mi pesem še o ljubici in kako se jo dobi!
-
17. Muzikanti - Vlado Kreslin (2013)
Prišli so muzikanti, s harmonikof
prišli so muzikanti, s harmonikof
prišli so muzikanti, s harmonikof
s harmonikof, pa z gitarami,
pa s trubof.
Prinesli so muzikanti, s harmonikof
prinesli so muzikanti, s harmonikof
prinesli so muzikanti, s harmonikof
s harmonikof, pa z gitarami,
pa s trubof.
Odisli so muzikanti, s harmonikof
odisli so muzikanti, s harmonikof
odisli so muzikanti, s harmonikof
s harmonikof, pa z gitarami,
pa s trubof.
Ostala so muzikanti, s harmonikof
ostala so muzikanti, s harmonikof
ostala so muzikanti, s harmonikof
s harmonikof, pa z gitarami.
