besedila...

Abel in Kajn

Cesta

Če bi te imel
Čuden si bil že kot otrok
Čas rojen za dva

Daleč je moj rojstni kraj
Danes sem v molu
Da te ni
Daj mi Micka, pejneze nazaj
Dekle moje, pojdi z menoj!
Dokler se srce ne ustavi
Dve kitari

Ena pesem

Glej, vlak se vije!
Generacija

Je v Šiški še kaj odprtega
Joužek

Kakor zvezdi na nebu
Kar je staro se novo zdi
Kdo je tapravi
Kdo si
Krasni novi svet

Lahko noč, sestrica
Let the music flow
Letos bo huda jesen

Mali bogovi
Mi nikol' ne tarnamo, mi nikol' ne dvomimo
Mladi Marko

Namesto koga roža cveti
Napačnega človeka imate
Nekega jutra, ko se zdani
Njen trenutek prihaja
Nocoj bomo mi prižgali dan
Nocoj igramo za vas
Nočni ptiči
Novo, novejše, najnovejše

Od višine se zvrti
Odpiram okno
Obrni, obrni
Odhaja dan
Ogledalce povej !
Ovce

Pikapolonica
Podmoskovski večeri
Poj mi pesem
Preko Mure
Prinesi mi luba, nov vina bokal
Ptič

S prsti mi greš skoz' lase
S tabo je izi
Sovražnik ne spi
Spet doma
Spominčice
Še je čas

Tak kak riba brez vode
Tam, daleč stran
Tam na koncu drevoreda
Tam v meglicah nad mursko vodo
Tista črna kitara
Tisti bejli grm
Tudi čez tisoč let
To ni političen song
To pri nas ni možno
Tvoje jutro

V parku za gradom
Velka kletka, mala kletka
Vrane
Vriskanje in jok
Vsak si želi

Z glavo v zid
Z Goričkega v Piran

Za ljudi
Začetku začetek
Zibaj me
Zunaj je veter, zunaj zavija
Zvezdice bele

Avtor vseh besedil Vlado Kreslin
razen Daj mi Micka pejneze nazaj, ki je ljudska, avtor tretje kitice pa Milan Kreslin

Italiano italijanski prevodi besedil / TESTI DELLE CANZONI
France francoski prevodi besedil / LES PAROLES DE LA CHANSON


Zibaj me

Zibaj , zibaj, zibaj me,
zibaj me počasi,
zibaj, zibaj, zibaj me,
kot včasih.

Tja, kamor več ne vozi vlak,
nazaj v analogne dni,
tja, kjer ni pameten vsak,
ki ima pet minut več časa kot ti.

Zibaj , zibaj, zibaj me
zibaj me počasi,
zibaj, zibaj, zibaj me
kot včasih.

Mimo vse več ljudi,
nepotrebnih žalosti,
tja, kjer ima dober namen
nacionalni pomen.

Zibaj , zibaj, zibaj me,
zibaj me počasi,
zibaj, zibaj, zibaj me,
kot včasih.

Tiho se umika dan,
kot senca čez tvojo dlan,
mehko, kot bi ga pel
Leonard Cohen.

Zibaj ,zibaj, zibaj me,
zibaj , zibaj, zibaj me,
zibaj, zibaj, zibaj me,
kot včasih.

nazaj na vrh


Tisti bejli grm

Kakor da je zdaj, tisti mesec maj,
živel sem ga rad, neukrotljivo mlad,
mlajši kakor ti
in premlad, da prepoznal bi
rožo med umetnimi.

Če bi krila imel, takrat bi letel,
a če bi znal, ne bi se igral
starejši kakor ti
in prestar, da bi se znal
igrati z biseri.

Zdaj tisti bejli grm pod oknom ne cveti,
jasmin ne ve, ne govori,
zdaj tisti bejli grm pod oknom ne diši,
jasmin ne ve,
ne ve, kje si.

Zdaj je od tedaj že premnogi mlaj
in premnogo cest, nepozabnih mest
in še več sledi
z mojega na drugi breg
pokriva lanski sneg.

Zdaj tisti bejli grm pod oknom ne cveti,
jasmin ne ve, ne govori,
zdaj tisti bejli grm pod oknom ne diši,
jasmin ne ve,
ne ve, kje si.

nazaj na vrh


Vsak si želi

Vsak si želi, da preživel bi svoj čas
korektno, kar se da.
Čim več stoje, ubrano in na glas,
z nasmehom vsaj za dva.

Brez bolečin in brez ponižanja,
tesnobe, preden se zdani,
brez prepogostega zatiskanja oči !

Vsak si želi prehoditi pot
elegantno, kar se da.
Da zmeraj vedel bi,
kam gre se in do kod,
brez opotekanja.

Da vsak pogled prišel bi iz srca
s pravico, da se kdaj zardi
brez sprenevedanja in skrivanja,
da si to, kar si.

Vsak si želi, da bi kdaj ustavil čas,
da bi poboljšal svet,
bi ne prehitro in ne prenaglas
pobožal kakšen cvet.

Vsak od nas je v odhajanju,
v perspektivi smo vsi šli,
sonce pa je ob zahajanju,
kot mi,
majhno kot mi.

nazaj na vrh


Kdo je tapravi

Nad mestom se že dani,
na vodi jadrajo žerjavi.
Za nami dim in sledi,
česar ne vidiš
se pozabi.
Pamet pozabljamo,
čez reko skačemo, hop, hop!
Trezni iščejo,
nori najdejo pot.

Svetle iskre v očeh
in hrumenje pod nogami.
Dežela mimo beži
in ni stvari,
ki nas ustavi.
Pamet pozabljamo,
čez reko skačemo.
Trezni iščejo,
nori izberejo pot!

Le kdo, le kdo je tapravi?
Le kdo, le kdo gre z nami?

nazaj na vrh


GENERACIJAGeneracija

Rad hodil sem sam
po poteh,
ki so vodile do neba
bil sem si sam,
kralj lastnega sveta.

Rad gledal sem cvet,
preden se odpre,
mi o srcu kaj pove.

Rad gledal sem te, ko si šla
kot da bila bi od boga
kot da si iz blata in zlata.

Zmeraj, ko se
sonce skrije za obroč,
dnevu noč prešteje,
pokaže svojo moč.
Preštejem do pet ali šest,
ostaneva le dva
moja se
generacija konča.

Zamenjal bi zvezdic zdaj pet
za eno zvezdnato nebo
joint ali dva
parka amsterdamskega.

Zmeraj, ko se deček
skrije v moža,
razbija in popravlja
igrače za oba.
Prešteje do pet ali šest
ostaneva le dva,
moja se
generacija konča.

nazaj na vrh


GENERACIJAVelka kletka, mala kletka

Nova pridobitev živalskega vrta
je v kletki čez cesto
zasedla svoje kraljevsko mesto.

Koščke mesa in bombone,
živalskemu kralju brez krone,
mečejo ločeni in nezaposleni,
neuresničeni in razlaščeni.

Stari direktor živalskega vrta
goste poziva, jih moleduje,
naj čast in prvaštvo levu priznajo.
Prosi jih, naj ne svinjajo,
naj stopijo dol do bifeja,
da častil bo vse, ki prišli so,
jim pravi,
v svoji prijazni, blagi naravi.

Velka kletka, mala kletka,
velka kletka, mala kletka,
kletka od začetka !

Ta griva nas žali,
pogled ponižuje,
saj vendar je v kletki,
pa se posmehuje !
Mi kraljev ne rabimo,
mi smo večina,
kdor pa na naši poti se mota,
postane nova pridobitev
živalskega vrta.

Velka kletka, mala kletka,
velka kletka, mala kletka,
kletka do končetka !


nazaj na vrh


GENERACIJAVsak si želi

Vsak si želi, da preživel bi svoj čas
korektno, kar se da.
Čim več stoje, ubrano in na glas,
z nasmehom vsaj za dva.

Brez bolečin in brez ponižanja,
tesnobe, preden se zdani,
brez prepogostega zatiskanja oči !

Vsak si želi prehoditi pot
elegantno, kar se da.
Da zmeraj vedel bi,
kam gre se in do kod,
brez opotekanja.

Da vsak pogled prišel bi iz srca
s pravico, da se kdaj zardi
brez sprenevedanja in skrivanja,
da si to, kar si.

Vsak si želi, da bi kdaj ustavil čas,
da bi poboljšal svet,
bi ne prehitro in ne prenaglas
pobožal kakšen cvet.

Vsak od nas je v odhajanju,
v perspektivi smo vsi šli,
sonce pa je ob zahajanju,
kot mi,
majhno kot mi.

 

nazaj na vrh


GENERACIJAZačetku začetek

Začetku začetek skoraj enak
tisoč barv pa da le en cvet,
prve stopinje, prvi korak,
prvi dan obračajo svet.

Počasi rastemo, se prehitevamo,
božamo, grizemo,
v svoji lastni školjki si sam.

Prvič je takrat, ko najbolj boli,
mami najlepši smo vsi,
dnevi in ure, leta vsem nam,
trenutki vsi v brezdan.

Principi, čast, ponos
nas vlečejo za nos,
da se grizemo v noge,
da si skačemo v lase.

Enkrat pa zreli se primemo za roke,
z nami odštevanje se začne,
enkrat pa zreli popadamo na zemljo,
kjer še radost poklekne pred žalostjo !

Principi, čast, ponos,
nas vlečejo za nos,
da se grizemo v noge,
da si skačemo v lase.

Jutranja rosa je umivala dan,
tu pa tam kakšen pes daleč stran.
Prvič je zmeraj, ko najbolj boli,
prvič ni druge poti,
prvič ni druge poti.

Tvoje ime se še zdaj pozna,
z drevjem se dviga vse do neba,
tvoje ime se še zdaj pozna,
a s tabo življenje se ne konča !

nazaj na vrh


GENERACIJAOdhaja dan

V živordeče oblake odhaja dan,
že jutri danit se gre nekam drugam.
V novi kraj prinesel bo zarjo
in veselje, ki zdaj spi,
čaka le na sonce, na ljudi.

A bi še enkrat bil isti, z istimi,
še enkrat enak, z drugimi ?
Bi kaj spreminjal, kaj dodal,
nasmehnil se še komu ?
Ustavil bi se in poduhal cvet.

Pelji me tja, kjer se še smejijo,
kjer tudi jokajo še na glas,
pelji me tja, kjer še zdaj zvenijo,
pesmi počasne, ki imajo čas !

V živordeči obleki odhaja dan,
že jutri zbudit se gre nekam drugam.
V mlajši kraj prinesel bo zarjo
in veselje, ki zdaj spi,
čaka na otroke, na ljudi.

nazaj na vrh


GENERACIJATudi čez tisoč let

Tisto noč, ko sva šla,
dvignila si me z dna do neba,
dala moč, ki jo da
nekdo, ki te upošteva, rad ima.

Je to malo ali vse,
a zahtevamo preveč ali pač ne?

Tudi čez tisoč let tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

Rad bi pel in zvenel,
rad bi ostal, času vzel
tisto moč edinega
gospodarja in pravičnika.

Knjigo, sina in drevo
sem mu dal,
zdaj pa hoče še telo
in dušo.

Tudi čez tisoč let, tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav ,
nosil bom njeno ime!

In že jutri spet bo to,
kar že včeraj je bilo.
In že jutri spet bo to,
kar nam včeraj je bilo.

Tudi čez tisoč let tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime !

nazaj na vrh


GENERACIJAČas rojen za dva

V zahodih sonca, na koncu dni,
v ogledalu mi čas zori
in prekriva pozabljene stvari.

Fantovski nožek se še blešči,
graničarska značka iz JNA,
karti za Queen v Hali Tivoli.

To bil je čas rojen za dva,
na poti k zvezdam najdena,
ko zoriš in cvetiš se ti ne mrači,
bog ve, kaj zdaj poslušaš ti!

Danes je v pesmi še lepši zvok
v vzhodih sonca, vse naokrog,
v ogledalu mojih otrok.

Zmeraj je čas, rojen za dva,
na poti k zvezdam najdena,
ko zoriš in cvetiš, se ti ne mrači,
bog ve, kaj zdaj poslušaš ti!

RAP:
Mi pravi zadnjič en model:
»Gospod Kreslin,
moja mat' vas obožuje,
prav' da ste res fin,
in da sta sk'p na isti fax hodila,
to je bil čas, ko mladina je vodila
in da nikol' ni b'lo tolk' lepo,
gospod Kreslin,
kva prav'te na to ?«

»No ja, saj je b'lo fajn,
ampak v bistvu kot zdaj,
lepa in mlada pa b'la je tedaj
vse kar je blo ,
se nam lepše zdi
cool pa je takrat,
ko cool si ti !«

Zmeraj je čas, rojen za dva,
na poti k zvezdam najdena,
ko zoriš in cvetiš, se ti ne mrači,
bog ve, kaj zdaj poslušaš ti!

nazaj na vrh


GENERACIJANočni ptiči

Nočni ptiči so prizibali svoje
pijane barke,
vežejo se,
začasno,
za nekaj rund
da ne bo prehudo,
ko bo spet premetavalo.

Drugače je bilo nekoč,
na parnikih in v marinah,
bolj bonaca,
zdaj pa je bolj iz srca
na barkačah in v kantinah.

Včasih je mirno in se daleč vidi,
kot kak nedeljski popoldan,
vse je na dlani
in niti sapica ne ohladi spomina.
Da bi prinesla nemir
vsaj meglica al' čer !

Kdaj pa je izpadlo, kričavo perje
nanj so se lepile ptice
mu zavidali žarki ?
Za posteljami, v kotu in ob poti,
samo še smeti,
brez lahkosti, brez skrbi.

Nočni ptiči so prizibali svoje pijane barke,
vežejo se,
zadnjič.
Fajrunt,
zapiramo !

Samo še eno rundo,
da ne bo prehudo,
ko ne bo več premetavalo,
in bo mirno .

nazaj na vrh


GENERACIJANocoj igramo za vas

Dragi gostje, nocoj kot že stokrat,
nocoj kot še nikdar,
zapeljemo vas, pozabimo vas
tam, kjer spomin se začenja,
tam, kjer končuje se čas,
dragi gostje,
nocoj igramo za vas!

Nocoj igramo vino, ljubezen in greh,
spomine, gostije in žur,
nocoj igramo toplino in smeh,
veselje, začetke in dur !

Za vse, ki ste lahno kot ptič prileteli,
da se vam še življenje čudi,
vam pa še sanja se ne,
ki ste veseli kot otrok, srečen na glas,
dragi gostje,
nocoj igramo za vas!

Nocoj se nam bodo ljubezni vrnile,
nocoj zaskelel bo spomin,
oljke so nam ga v burjo zavile,
nocoj spet dišal bo jasmin.

Za vse, ki ste prišli po ovinkih,
po zvitih poteh,
ki žalost pripeljejo v smeh,
ki veste, da zadnje se pesem izteče,
še preden natakar za vas najde čas,
dragi gostje,
nocoj igramo za nas !

Nocoj igramo vence, odhode in čas,
obletnice, solze in bol,
igramo njene oči in njen glas,
krizanteme in mol !

nazaj na vrh


GENERACIJAKdo si

Tu sem zdaj že kar nekaj let
pa se zdi, da od včeraj,
v enem dihu prehodil svet,
rad ostal bi za zmeraj.

Kdo je tisti, ki me gosti,
s svoje mize ponuja,
ki prižiga, ugaša dni,
prehiteva in zamuja

ta življenja
naša in tuja.

Kdo si, ki me tvoj svet boli,
ko ugašajo zvezde,
kdo si, ki me tvoj svet uči,
strahu in pohlevnosti.

Kdo je tisti, ki spremeni
pogumno v ponižno,
kdo v srcu zamenja mi
naivno v zvijačno.

Ostanek srca,
bolečine in veselja,
ostanek sveta,
imitacija življenja.

v majhnosti.

Ostanek srca,
bolečine in veselja,
ostanek sveta,
v imitacijo življenja
nazaj na vrh


Če bi te imel

Živo rdeče rože vabljivo dehte
med trnjem, ki prebada
slavcu srce.
Še Muro bi preplaval,
zatajil bi ime,
zaril bi se kot klop
v tvoje srce.

Priskrbel bi ti lepši dan,
dneve in jutra bi ti preštel,
dežne kaplje ti shranil v dlan,
če bi te imel.
če bi te imel !

Zamešal bi sledi,
prebarval si lase,
zagnal bi se kot pes
med tvoje noge.

Priskrbel bi ti lepši dan,
dneve in jutra bi ti preštel,
dežne kaplje ti shranil v dlan,
če bi te imel,
če bi te imel !


nazaj na vrh


Tvoje jutro

Nočne sence se poslavljajo v dan,
v megli nad vodo star mlin,
poslednje sanje se umikajo stran,
nazaj v lepši spomin.

Prvi žvižg se zareže v mrak
in žarek se zarosi,
nad strehe,
mesta,
v glave,
srca in kleti
še en nov dan se rodi .

Novo jutro, nov dan !

Včasih, redkokdaj,
se fino ti zdi,
da si živ,
da te nič ne boli,
da je najlepši žarek,
ki tebe zbudi,
ko si ga odgrneš z oči !

To je tvoje jutro, tvoj dan,
to je tvoje jutro, tvoj dan !


nazaj na vrh


PTICTo pri nas ni možno

To pri nas ni možno,
ne, ne, pri nas se to ne da,
da bi drevo se razcvetelo
in da bi zraslo do neba.

V nebesa se pri nas ne hodi,
mi raje ostajamo doma,
na tujem se lahko razbije
podoba lastna čislana.

Potlej pa v varnem zavetju,
v gosteh, pri tleh,
roka roki natoči,
začne se bratski ples.

Sami naši so zbrani,
vsak vsakega pozna
roka roki natoči,
najlepše je doma.

To pri nas ni možno,
ne, ne, pri nas se to ne da,
da bi drevo se razcvetelo,
in da bi zraslo do neba.

Mi raje malo povoluhar'mo
drevo poderemo na tla,
podrast in nizko grmičevje,
mi smo v gozdu večina.


nazaj na vrh


PTICTam v meglicah nad mursko vodo

Spomnijo se še stari ljudje,
da se je rado hodilo v goste.
Da si se ustavil, pobaral al' gre,
nazdravil še kakšno besedo al' dve.

Včasih pa, ko je sonce zašlo
spod' goric tja v mursko vodo
zaslišal se je tisti cimbalski glas
pobožal je loke, pobožal je vas.

Da si znal srečati štiri može
z violino in brki
in kar zraven gre.
In če si ženil si hčerko al' dve
gosli in bajs so ti zbrusli pete.

Včasih pa, ko se zvečeri
in zapiha z veržejske strani,
baje se jih sliši igrati glasno,
tam v meglicah nad mursko vodo.

nazaj na vrh


PTICPreko Mure


Lahko bi bila idealen par
z diplomami in otroki.
Tudi to ima svoj čar,
komaj zdaj vem,
s krediti in obroki.
Zmeraj si bila večja kot vse,
kar nama je življenje dalo
kakšen dan se mi zdi,
da dojenček sem,
ki ga še vedno štorklja nosi.

Preko Mure, preko Drave,
prek Save vse do morja.
Morda še prek oceana,
od zibelke do neba.

Lahko bi bila idealen par
starčkov na klopi v parku
in Jumpin' Jack Flash,
ki si mi ga dala v dar,
še zdaj preskakuje
v taktu.

Zadnji avgust, poletje je šlo
siva te naredi še lepšo,
dosti mene je ti
dosti tebe sem jaz,
dosti mene še zdaj leti.

Preko Mure, preko Drave,
prek Save vse do morja,
morda še prek oceana
od zibelke do neba.


nazaj na vrh


PTICPtič

Le še enkrat mi zapoj,
pisani ptič o svoji dragi,
ki na vetru valovi,
se v bistri vodi gizdali.

Samo še enkrat mi zapoj,
pisani ptič o moji dragi,
ki so jo božali odmevi
tvoje pesmi, skoz' megle,
vsako noč, vse do dne.

Tam nad vodo
vsako jutro vstane dan
in prešteje zmagovalce
in žrtve nočnih sanj.
Tam nad vodo
se še vedno svet vrti,
in odnaša sanje,
ki si jih zbudila ti.

Le še enkrat mi povej,
tulpika bejla v temni vodi,
da vsak tvoj cvet se krasoti
za vse dneve in noči,
za vse drage,
ki jih več ni.

Tam nad vodo..



nazaj na vrh


PTICOdpiram okno

Odpiram okno, da bi še zadnjič stresel pepel
da slišal bi korake, ki te odnašajo proč.
Da vdihnil bi pozabo, izdihnil tvoj vonj,
izdihnil te na plano, iz svojih sanj,
da slišal bi korake, ki te odnašajo v noč.

Je sploh še kaj ostalo, al vse odhaja s teboj ?
Ljubezni zaobljube, dosmrtni sončni zahod,
prstani in pisma, vse slike s teboj,
poletni aranžma za dva in košček neba ?
Je sploh še kaj ostalo, al vse odhaja s teboj ?

Novemu dnevu se še ne mudi,
otroški jok nad mestom tiho spi,
v roki stiskam tisti rdeči pas,
ki si mi ga tiste najne noči
dala ti.

Odpiram okno, da bi še zadnjič stresel pepel,
da slišal bi korake, ki te odnašajo proč.
Še zadnjo melodijo odnesel bi tja,
kjer včasih so igrali za naju dva,
da slišal bi korake, ki te odnašajo v noč.

Novemu dnevu se še ne mudi,
otroški jok nad mestom tiho spi,
v roki stiskam tisti rdeči pas,
ki si mi ga tiste naj'ne noči
dala ti.



nazaj na vrh


PTICMladi Marko

Mladi Marko se je ženo
da so drovne slive cvele.
Mladi Marko se je ženo
da so drovne slive cvele.

Takšo lüjbo si je iskal,
ka bi znala svilo presti.
takšo lüjbo si je iskal,
ka bi znala svilo presti.

Gda so šli po mlado snejo
te je morje süjo bilo,
gda je Marko snejo pelo
te je morje fse prejk teklo.

Mladi Marko v morje stoupo
do kolena njemi bilo
gda ob drüjgin notri stoupo
te ga nindri nej več bilo.

Mlada sneja je velela:
s svilof mi zavešte oči
s svilof mi zavešte oči,
te pa za njin v morje skoči.

Mladi Marko se je ženo,
gda so drovne slive cvele.
Mladi Marko se je ženo,
da so drovne slive cvele.


nazaj na vrh


PTICDekle moje, pojdi z menoj!

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje pojdi z menoj !

A se zvezda tam na vodi blešči
zvezda tam na vodi blešči ?
Ne, to je venec gizdavi na tvoji glavi,
to ni zvezda, ki se v vodi blešči.

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje, pojdi z menoj !

Je to mesec, ki tam z roso leži
mesec, ki z roso leži ?
Ne, to sta naj'ni postavi,
v mehki, rosni travi
to ni mesec, ki z roso leži.

Dekle moje, pojdi z menoj,
dekle moje, pojdi z menoj,
dol ob reki, v tisti beli obleki,
dekle moje, pojdi z menoj !


nazaj na vrh


Krpan Greatest HitsMali bogovi

Mali bogovi so vse manjši !
Delajo se, da verjamejo v boga.
Mali bogovi govorijo glasno,
da bi se jih slišalo do neba.

Dogaja se, da včasih
še najbolj vernim se zamešajo sledi,
mali bogovi jim obljubljajo
nove perspektive,
edine prave poti.

Napihnjeni se odbijajo
visoko v nebesa.
Zaradi pritiska
si mašijo ušesa.
Z dolgimi prsti
in majhnimi očmi
mali bogovi
vidijo le, kar se jim zdi.

Mali bogovi so vse manjši !
Delajo se, da verjamejo v boga.
Mali bogovi govorijo glasno,
da bi se jih slišalo do neba.

Na skrivaj preklinjajo
In šimfajo svetnike,
v svetih knjigah retuširajo slike,
lastnim vernikom spotikajo noge;
mali bogovi
odpuščajo le, kadar se sme.

nazaj na vrh


Krpan Greatest HitsNapačnega človeka imate

Pridržali ste me not, zadržali le za kratek čas,
dokler nebo se ne zjasni,
dokler nebo se ne zjasni.

Se me ne spomnite več ?
Vam ni ljub več moj glas ?
Na kolenih sem vam sedel,
vihtel zastavico,
pesmice pel.

Napačnega človeka imate !
Jaz nisem kriv, jaz nisem kriv,
Da vam pešajo oči,
da vam moć iz žil puhti !


nazaj na vrh


Krpan Greatest HitsNocoj bomo mi prižgali dan

Nocoj bom pomagal spustiti meglo na zemljo.
Razpršili jo bomo enakomerno naokrog.
Nocoj bom končno zraven,
Ko bodo zvezdam odvzeli monopol ;
kresnička ali iskra v očeh, pomembno je,
da žari, da žari.

Nocoj bom še enkrat pokosil
Tisto nerabljeno travo pred vrati,
vsem bivšim sošolcem bom napisal kartico,
natakarjem bom plačal drink.
Samo, ne pravite mi,
da so bila tista pisma slučajno odprta !
In ne pravite mi,
da se do zjutraj vse pozabi
in da ne smemo hitet !
In ne pravite mi,
da se še ne dani,
da naj bom tiho,
ker večina še spi !

Nocoj bomo mi prižgali dan !
Še ptice letijo na našo stran !
In če ti zvezda več ne gori,
Prižgemo ti majhno iskro v oči !

Nocoj bomo spustili meglo na zemljo
in jo razpršili enakopravno naokrog.
Zvezdam bomo odvzeli monopol
in prižgali ljudem iskre v očeh.
Nocoj bomo še zadnjič pokosili
tisto zelenkasto travo pred vrati,
sošolcem napisali prijazne kartice
in jim plačali za pit.

Samo ne pravite nam,
da se še ne dani,
da naj bomo tiho,
ker večina še spi !

Nocoj bomo mi prižgali dan!
Še ptice letijo na našo stran !
In če ti zvezda več ne gori,
prižgemo ti majhno iskro v oči !


nazaj na vrh


Krpan Greatest HitsČuden si bil že kot otrok

Je to že res
a se le zdi ?
Je res, da mi ugašajo luči ?

Je to že voda
al' je še kri ?
Je res, da mi pojemajo moči ?

Bele nogavičke imej !
Stric bo slikal, ptičko glej !

Čuden si bil že kot otrok:
vsi se smejijo tulijo v rog,
tebi pa kot da gre na jok.
Čuden si bil že kot otrok .

Še zmeraj sanjaš, ko vsak drug bedi,
še zmeraj vstajaš, ko vsak drug sedi,
še zdaj imaš preveč rjave oči !

Bele nogavičke imej !
Stric bo slikal, ptičko glej !

Čuden si bil že kot otrok:
vsi se smejijo, tulijo v rog,
tebi pa kot da gre na jok.
Čuden si bil že kot otrok !


nazaj na vrh


Martin Krpan - GREATEST HITS / cd-1Od višine se zvrti

Nikdar več, oh saj ne more biti res!
Nikdar več, oh, saj ne more biti res,
krila so se mi stopila od strahu.
Nikoli več ne poletim na njih
in nikdar ne izvem,
da so samo papir -
zmaji,
ki že tol'ko let visijo nad menoj.

Saj že mama govorila je,
da z višine se ne vidi vse,
da nikdar ne izveš,
da so samo papir -
smehljaji,
ki že tol'ko let smejijo se s teboj.

Od višine se zvrti!
Skrij me v svojo dlan,
svojo mehko dlan,
svojo toplo dlan!
Vzemi me na svojo stran,
skrij me v svojo dlan.
Lahko mi vrneš karto še nocoj,
hočem le,
da me vidijo s teboj.


nazaj na vrh


Vlado Kreslin: NAMESTO KOGA ROŽA CVETITista črna kitara

Bil sem še Vladek,
ko so - kot vedno za praznik -
prišli
brkati cigani v hišo igrat.
Oče je stopil v sobo po tisto črno kitaro,
ki jo je kupil
za prvo plačo.

Gospod tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.

So ga spraševali
še dolgo po tem,
zmeraj, ko hoteli so prositi drobiž.
Zmeraj, ko igrali so v vaški gostilni
in hodili v pavzah do šanka.
Pa njihove žene,
ko prišle so pred vrata
po stare obleke,
so rade vprašale:

Gospod, tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.

Včasih, ko pridem domov,
sedim pod kostanji
in pijem,
pijem s prijat'li,
ki tam še živijo.
Takrat, skoraj vedno
pri mizi
za nas zaigrajo
in vprašajo,
otroški obrazi
s hripavim glasom:

Gospoud, tisto gitaro šče mate,
gospoud, tisto čarno gitaro šče mate?
Gospoud, tista je bijla dobra,
tista je bijla dobra.


nazaj na vrh


Vlado Kreslin: NAMESTO KOGA ROŽA CVETIS prsti mi greš skoz' lase

Noč se plazi pod vrhovi streh,
noč se plazi pod vrhovi streh.

Še zadnji klošar se je splazil spat,
še zadnji klošar se je splazil spat.

S prsti mi greš skoz' lase,
zapeljuješ me,
vse to sem že videl,
vse že doživel.

Vem, čez kako uro se bo delal dan,
vem, čez kako uro bom postal zaspan.

In sam vrag me bo spet vlekel stran,
počet stvari, ki že nar'jene imam.

S prsti mi greš skoz' lase
zadržuješ me,
vse to sem že videl,
svoje sem doživel.


nazaj na vrh


Vlado Kreslin in Beltinška banda - SPOMINČICESpominčice

Na obali, ob jezeru,
spet cvetijo, spet cvetijo
spominčice.

Na obali, v mojem srcu
zdaj ostal je, zdaj ostal je
le spomin.

Ko pa rože ovenijo,
na oko mi leže mrak,
daj, prinesi, mi prinesi
šopek plavi,
spominčice.


nazaj na vrh


Vlado Kreslin, Mali Bogovi in Beltinška banda - PIKAPOLONICADaleč je moj rojstni kraj

Slika že rumeni,
slika, tvoji in ti,
čeveljčki in nov gvant, gibanica diši,
pa tvoja mama,
tak lejpa tak šlank!

Kdo je mož, ki sedi
in dekle, ki te v naročju drži?
Tu stoji zdaj nov blok,
vse kot včeraj se zdi,
si bil pa res srčkan otrok!

Daleč je,daleč,
daleč je zdaj,
moj začetek in moj rojstni kraj.

Nad hribe spušča se mrak
zdaj prižigam luči,
dolga leta so sprala
mi lesk iz oči
in slika vsak dan
bolj bledi.

Daleč je, daleč
daleč je zdaj
moj začetek in moj rojstni kraj!


nazaj na vrh


Vlado Kreslin, Mali Bogovi in Beltinška banda - PIKAPOLONICAZvezdice bele

Zvezdice bele se razporedijo,
pripravijo vse pred nočjo.
Vozove napolnijo, velke in male
jih dajo na rimsko stezo.

Kaj je to, kar tam se skriva
v beli piki nad goro ?

Zvezdice bele usodo razprejo nam
daleč čez črno nebo,
strelci, vodnarji, device in ovni
mežikajo noč za nočjo.

Kaj je to, kar tam se skriva
v belih pikah nad goro?
Tam nad goro, tam nad vodo,
tam bele pike na zemljo čarno padajo.

Zvezdice bele skoz¸' prste polzijo
dokler ne opeša oko,
strelci, vodnarji, device in ovni
povejo december al' maj
povejo začetek al' kraj!


nazaj na vrh


Vlado Kreslin, Mali Bogovi in Beltinška banda - PIKAPOLONICAPikapolonica

Povej, pikapolonica, tij pikica leteča,
f štero stran sveta
de ljubav vodila me večna.

Med križpotji in ognjišči
duga ali kratka,
v glasna in gizdava mesta
pela tvoja cesta.

Povej, povej marjetica, tij roužica dehteča
al' lujbi me, al' ne lujbi me,
naj kujpin prstana zlata ?

Ne vijdin daleč, ne vijdin fejst,
ne vijdin, ne ščen znati,
mi rosa pala je v oči,
ka s tvojof lujbof se godi.

Povej mi, čarni kouvran tij,
ka tou pri srci me bolij,
zakoj mi pika ne letij,
pa rouža ne dišij?

Pika ti več ne leti,
pa rouža tebi ne dišij,
edijno ka te šče bolij,
je tvoja srčna krij.


nazaj na vrh


Vlado Kreslin, Mali Bogovi in Beltinška banda - PIKAPOLONICAVriskanje in jok

Včeraj umrl je en norc,
vaški umetnik, skratka norc
vsem predmet za smeh,
vsem ogledalo za lastni uspeh.

S sabo je vzel le nasmeh,
otroško predrznost, naivni pogled,
žarek iz oči, ki zažari in zaskeli.

Naj sliši se, naj, vriskanje in jok,
naj nas spremljata še na zadnjo pot !

Včeraj je umrlo nebo,
modro, nedotaknjeno,
vsem cilj zaželen,
nikdar ujet,oddaljen kot sen.

S sabo je vzelo le klic
čiv, čiv, čiv osamljenih ptic,
zadnjo kresničko v temi,
ki zažari in odleti.

Naj sliši se, naj, vriskanje in jok,
naj nas spremljata še na zadnjo pot!


nazaj na vrh


Martin Krpan - GREATEST HITS / cd-1To ni političen song

En korak v levo stran,
en korak v desno stran.
En korak za akcijo,
drugi za reakcijo.

Bela barva je za sneg,
črna barva je za mrak.
Ni razloga za preplah,
saj vsi vemo, kaj je strah.

To ni političen song,
ni političen song!
Kar trdijo, ni res,
to je pesem za ples!


nazaj na vrh


Martin Krpan - GREATEST HITS / cd-1Je v Šiški še kaj odprtega?

Belo mesto utonilo je v mrak,
zdaj spi že vsak lojalen rojak.
A zmeraj se jih najde eno par,
ki ni jim dosti te dežele čar.

Je v Šiški še kaj odprtega?
A v Šiški še kdo da?

Ob praznikih, ob delovnih dneh,
v zimskih in poletnih nočeh,
na vsakem koncu mesta se zdi,
da ni bolj radovednih ljudi.

Je v Mostah še kaj odprtega?
A v Mostah še kdo da?

Prijatle včasih nas premaga noč
in vsak ta drug bi rad preskusil moč.
Enotni bomo že naslednji dan,
zdaj tolkel rad bi vsak na svojo stran.

Je v Centru še kaj odprtega?
A v Centru še kdo da?


nazaj na vrh


Martin Krpan - GREATEST HITS / cd-1Še je čas

Lesk v očeh zamenjal sem za pesek
za opeko prodal sem svoj obraz,
svojo senco za petsto kvadratov
in nabavil nekaj psov, da krajšajo mi čas,

Zdaj živim v tej hiši,
svoji zlati hiši.
Vrata odpiram le še tistim,
ki prinašajo mi sveža jajca
in odnašajo smeti.

Še je čas,
da izvem, kaj je bolje-
naj ostanem ali grem?
Še je čas,
da izvem,
da ostanem ali grem.

Morda kdaj podrl bom ograjo,
morda kdaj pobegnil bom od tod.
V hišo se vselil bo nov obraz
z novimi, iskrivimi očmi,
isti ostanejo le psi.

Še je čas,
da izvem, kaj je bolje-
naj ostanem ali grem?
Zdaj je čas,
da izvem, kaj je prav
in kaj ne smem.
A izdalo mi bo,
oblačno nebo?


nazaj na vrh


Vlado Kreslin: MuzikaDve kitari

Dve kitari, tam ob ognju,
žalostno in zadnjikrat,
srce pa moje govori:
ljubezen moja, kje si?

Enkrat, še enkrat
in še mnogo,mnogo krat!
Enkrat, še enkrat
in še mnogo, mnoigo krat!

Tuji konji, tuja pota
kje zdaj črne so oči,
kjer bila so nedra vroča,
tam zdaj mrzli ogenj spi.

Enkrat, samo enkrat
in še mnogo , mnogo krat!
Enkrat, samo enkrat
in še mnogo, mnogo krat!

Dve kitari, tam ob ognju,
žalostno in zadnjikrat,
srce pa moje govori:
ljubezen moja kje si?

Enkrat, samo enkrat,
in še mnogo, mnogo krat!
Enkrat, samo enkrat
in še mnogo, mnogo krat!

E kras, e ščo ras,
e šča mnoga, mnoga ras!



nazaj na vrh


Martin Krpan - GREATEST HITS / cd-2Kar je staro se novo zdi

Včasih sanjam, da sedim na tleh;
travne bilke, pesek v laseh.
Kar naenkrat se zamenja čas,
starejši sem, a imam otroški glas.

Kje je zdaj mladostni krik in smeh?
Kje je želja in nedolžni greh?
za gorami, za vodami ostal,
ni ga z mano, svojo pot je ubral.

Čas nam krade in žre moči, polni glave in prazni oči.
Svetle ceste, temne sledi,
kar je staro se novo zdi.


nazaj na vrh


Martin Krpan - GREATEST HITS / cd-2Sovražnik ne spi

Gledam tvoj obraz,
gledam tvoj nasmeh,
nekam čuden se mi zdi.
Gledam tvoj obraz,
ljubim tvoj nasmeh,
zdaj mi je prešel že v kri.
Najmanj deset jih je,klečijo pred teboj,
še več jih sanja tvoje ime.
Najmnanj deset jih je, bežijo za teboj,
še več jih išče tvoje srce.

A ne zanašaj se na svetle dni!
ne zanašaj se na lepe oči,
na svoje lepe oči,
ker Sovražnik ne spi,
ker Sovražnik ne spi,
za vrati stoji in se nam smeji.


nazaj na vrh


Martin Krpan - GREATEST HITS / cd-2Mi nikol' ne tarnamo,
mi nikol' ne dvomimo

Sigurni vase in v svoje avte
se poženemo v sobotno noč.
S sabo vozimo vse tisto, kar je naše,
kar nam daje moč!
Ledrna dekleta, ledrna dekleta !

Sigurni vase in v ravne ceste
vozimo z zaprtimi očmi.
Ko vozimo, ne gledamo
in ni stvari, ki nas boli.
Ledrna dekleta, ledrna dekleta!

Mi nikol' ne tarnamo, mi nikol' ne dvomimo,
nas dekleta ljubijo!

Sigurni vase in v svoje ženske
jim zaupamo,
ko jim slučajno kikle z ledra
čez kolena zdrsnejo.
Ledrna dekleta,ledrna dekleta!

Mi nikol' ne tarnamo, mi nikol' ne dvomimo,
nas dekleta ljubijo!


nazaj na vrh


Martin Krpan - GREATEST HITS / cd-2Njen trenutek prihaja

Njen trenutek prihaja,
že slišim njen glas.
In okna zapiram,
si manem oči,
prihaja njen čas.
Njen dih me duši
zapira mi pot,
me grabi za vrat.
In okna zapiram, si manem oči,
prekleta,
še zmeraj si me želi.

Njen trenutek prihaja,
prihaja njen čas.
Njen trenutek prihaja,
prihaja njen čas.

Mi s prsti polzi
po koži v srce,
mi diha v obraz.
In okna zapiram,
žari mi v oči,
prihaja njen čas.

Njen trenutek prihaja,
prihaja njen čas.
Njen trenuutek prihaja,
prihaja njen čas.


nazaj na vrh


Martin Krpan - GREATEST HITS / cd-2Za ljudi

1.glas:
Naredil sem ta svet lepote,
ustvaril sem ga za ljudi,
zato, da mi daruje žrtve,
zato, da me časti.
Za ponižne in za čiste
vedno imam dovolj luči,
za ubogljive in za skromne
polno milosti,
za ljudi,
za ljudi !

2.glas:
Moja oblast je v svetu ognja,
tam kjer žge in se kadi.
Za ponosne in za hrabre
k meni vodijo poti.
Mrzle dneve v vroče sanje,
potrebe spremenim v slasti.
Dvignil te bom nad ostale,
dal ti božjih bom moči,
za ljudi,
za ljudi !

Elegantni kozjebradec, zapeljevalec krempljasti,
in ta večni glas resnice, ki z neba doni !
Zgoraj sinje so višave,
od katerih se zvrti,
spodaj pa peklensko mračne
in vabeče so pasti,
za ljudi,
za ljudi !


nazaj na vrh


Vlado Kreslin in Beltinška banda - SPOMINČICEDaj mi Micka, pejneze nazaj

Daj mi Micka, pejneze nazaj,
ka jes iden v drujgi kupleraj!

Ne dan tebi pejneze nazaj,
samo idi v drujgi kupleraj!

Kak naj iden v drujgi kupleraj,
či mi ne daš pejneze nazaj?


nazaj na vrh


Vladi Kreslin in Mali Bogovi - NEKEGA JUTRA, KO SE ZDANILetos bo huda jesen

Letos bo huda jesen,
veter bo neusmiljen in leden.
Ko sonce zaide, pridejo zveri na plan
ptice odletijo vsaka na svojo stran.

Špecarji iz prvih klopi
zdaj kažejo mi poti.
Bog pije dobre letnike,
z njimi se še vedno vse konča in začne.

In na koncu bo padel sneg,
kot že prej tisoč let.

Kje si, dolgo te ni,
saj ne veš za kaj gre!
Zdaj pomladi več ni,
listje že rumeni!

Kje si, dolgo te ni,
saj ne veš za kaj gre.
polži so spet pokazali roge.


nazaj na vrh


Vladi Kreslin in Mali Bogovi - NEKEGA JUTRA, KO SE ZDANINekega jutra, ko se zdani

Prvi žarek že dviga se iz sna
glej, nad vodo je svetloba vzšla!
Ko poslednjemu v temi poidejo moči,
novih stotero se sonca veseli.

Nekega jutra, ko se zdani
in se glave ohladijo,
vsak odide svojo pot.
Nekega jutra, ko se zdani
in se solze posušijo,
nekega jutra,
ko se zdani.

Tam pri peči stari, kot včasih tiste dni
s klobuki na omari in toplimi dlanmi,
spomnimo se pesmi stare, ki bila je še od vseh,
glasneje od viharjev se slišal bo naš smeh.


nazaj na vrh


Vladi Kreslin in Mali Bogovi - NEKEGA JUTRA, KO SE ZDANIJoužek

Leto 1918,
puške utihnejo,
drobni prsti se
strun dotaknejo.
In pri 14. prvič otrpnejo,
v muzikantsko noč,
gre rosa proč.

Solzam radosti in boli
ti prsti najdejo sledi.
naj je kralj al' berač,
nevesta al' postopač,
te otroške roke,
Kociprovo ime.

Na gostüvanja
in v beli svet,
včasih župnik,
včasih poet.
Saj še včeraj b'li
so od Bande vsi,
zdaj so ostali
prsti grčasti.

Solzam radosti in boli
ti prsti najdejo sledi.
Naj je kralj al' berač,
nevesta al' postopač,
te grčaste roke,
otroško ime.
Tvoje grčaste roke, bajs
in otroško ime,
Joužek, čakaj me
na koncu ceste te !


nazaj na vrh


Vladi Kreslin in Mali Bogovi - NEKEGA JUTRA, KO SE ZDANIVrane

Vrane družijo se rade,
pet na veji jih sedi
in ko puška poči,
ena vrana pade,
povej, koliko jih,
jih še sedi !

Jagri družijo se radi,
pet na stolčku jih sedi,
veter se zamenja,
garnitura pade,
povej, koliko jih,
jih še sedi !

Če ne uganeš, vprašaj sovo,
ki nikoli ne spi !

Vrana vrani ne izkljuje oči,
jager jagru stolček gor drži !

Zdaj volkovi so prijazni,
ovce jezno grizejo,
zdaj jeleni so počasni
in le polžem se mudi.
Zdaj še polhi pred brlogi
soncu se nastavljajo;
ure tiktakajo,
kazalci pa stojijo,
povej, koliko jih,
jih še sedi !

Vrana vrani ne izkljuje oči,
jager jagru stolček gor drži !



nazaj na vrh


Martin Krpan - greatest hitsOvce

Lepo, da imamo tolko skupnega,
lepo, da smo enaki.
Lepo, da imamo tolko skupnega,
lepo, da smo vsi taki.
Enaki smo potiho,
enaki smo v en glas.
Enaki smo potiho,
enaki smo v en glas.

Ko zjutraj vstanemo, smo vsi,
ko ležemo zvečer, smo vsi.
Lepo, da imamo tolko skupnega,
lepo, da čuvajo nas dobri psi.
Enaki smo potiho,
enaki smo v en glas.
Enaki smo potiho,
enaki smo v en glas!

Vsi krotki, tihi, enaki…,
nam bela volna je v okras !

1981 Banja Luka (JNA)
nazaj na vrh


Vladi Kreslin in Mali Bogovi - NEKEGA JUTRA, KO SE ZDANIObrni, obrni

Kjer Mure valovi
se ovijajo z meglo,
vrtči krogi
v globine vabijo.
Bučanje silno
napolni z mračno me strastjo
in preglasi še
srce in glavo.

Vprašanje kratko
razjeda, odgovora ne da :
ali na breg,
ali v vodo ?
Al' to al' ono,
povej mi, draga,
kaj naj zdaj storim,
kako tem silam,
temnim ubežim ?

Ne odnašaj prehitro,
Mura, mojih dni:
obrni, obrni,
še kamen al' dva,
al' tri.

Ljubezen moja
prav potiho obrne stran glavo,
pusti me samega,
samega z vodo.
Kjer Mure valovi
bregove lastne izpodjedajo,
šumeči krogi
vrtijo moje telo.

Ne odnašaj prehitro,
Mura, mojih dni…


nazaj na vrh


Vlado Kreslin: NAMESTO KOGA ROŽA CVETINamesto koga roža cveti

Kakšno noč, ko pri štorkljah prespim
pod visečo meglo
tiho, sam, med njimi stojim
le noge nad vodo.

Ko pa žarek pregrize temo,
prebudimo se iz sanj,
močvirje novih želja
bo odletelo v nebo.

Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?

Če pa trava nad mojo zemljo
bo premogla kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.

Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?


GENERACIJAZ glavo v zid

Ko sem bil še mlad in v skladu
s svojo podobo in seboj,
sem lahko samo neumno gledal,
kako jih nosi s ceste
in jih meče
z glavo v zid !

Zdaj ne zvenim več po lastnih notah
pa imam še zmeraj lep ton.
Sedaj sem tiho in se ne oglašam
in sploh ne čutim,
ko me zašpona
z glavo v zid !

Ko bom odšel in bom spet v skladu
z zemljo in s seboj,
a bom pogrešal koga,
da me boža
da mi laska
in da me buta
z glavo v zid ?

nazaj na vrh


GENERACIJADa te ni

Sveže jutro ti drsi čez obraz,
kot običajno, kot vsakokrat.
Ta noč se izgublja v dan,
ta obraz mi jemlje san .

Ena od zvezd ti zapira oči,
kot običajno, kot že vse dni.
Da ti je žal,
je vse,
kar lahko poveš,
da ti je žal,
to je vse, kar veš.

Vse tisto, kar me zdaj straši,
vsak žarek, ki blešči v oči,
vsak dan brez mene, sam živi,
vsak vonj in vsak dih mi govori,
da te ni.

Prav čudno se mi je izšlo,
vem, tako ni bilo zmenjeno !
Še včeraj življenje je obetalo,
še včeraj je vse nekam izgledalo.

nazaj na vrh


Prinesi mi luba, nov vina bokal

Prinesi mi, luba, nov vina bokal,
te dvignem na mizo, v nebo in še mal !

Naj tisti se rajsa, ki že ga je strah,
da jutri zbudi se, povrnjen v prah !

Tam, kjer so puške, tam so še hruške,
polne, zrele in ritaste !

Tam, kjer so puške, tam so še hruške,
sladke, radodajne !

Kar spiješ, poješ in poljubiš je vse,
kar s tabo ostane, ko dver se zapre !

So šli strumni fantje tam čez goro,
rožmarini jim iz riti rastejo !

Spodaj v jarku moj dragi leži,
z razčesnjeno glavo je lepši kot ti !

Doli v peklu je oštarija, tam se dobimo,
ko tukaj zaspimo !

Prinesi mi, luba, nov vina bokal,
te dvignem na mizo, v nebo in še mal !

Tam, kjer so puške, tam so hruške,
polne, zrele in ritaste !

Tam, kjer so puške, tam so še hruške,
sladke, radodajne!

Woyzeck
2002, SNG Drama, Ljubljana

nazaj na vrh


Spet doma

Spet doma,
tu glasneje govorijo,
spet doma,
tu hitreje pijejo.
Spet doma,
tu pozdravljajo glasno,
to je vas,
to je vas,
morda zato !

Spet doma,
še zmeraj se poznamo vsi,
spet doma,
o glej ga, glej ga,
kje si ?
Spet doma,
je kaj novega okrog,
imaš še zmeraj
isto
cifro nog ?

Vseokrog napredek,
trgovine, hiše dvojne,
perspektive, plače trojne,
glej,
še raki hodijo naprej !
Najlepše pesmi
so o domu,
še sreča srečna je doma,
mi sosed pravi :
kakor komu,
a raje sebi,
če se da .

Spet doma,
tam glasneje govorijo,
spet doma,
tam hitreje pijejo.
Spet doma,
tam pozdravljajo glasno,
to je vas,
to je vas,
morda zato !

nazaj na vrh

 


CESTAZ Goričkega v Piran

Pride dan, navaden, tih in zaspan
ko se zjutraj že povsem očitno zdi
da bi bolje b'lo, če ga ne bi bilo.

Sama žalost, sami bivši ljudje 
le še marketing in deficit srca 
nobenih vicev več,še vreme je za vraga . 

Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni 
kakor da letim,
sebi sam se imeniten zdim !

Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,
čez gore, ravan, seže mi pogled
z Goričkega v Piran !

Tožne misli o vsem kar je že bilo 
nekaj o smislu in o minljivosti,
pa o tem,
da sem si sam največji problem.

Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni 
kakor da letim,
sebi sam se imeniten zdim !

Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,
čez gore, ravan, seže mi pogled
z Goričkega v Piran !

nazaj na vrh


CESTAV parku za gradom

Pelji me še kdaj tja,
pod zvezdno nebo-
vse kar sva imela,
gori je bilo.

Vonj tvojih las
in prvi jasmin
v parku za gradom,
prvi tvoj diš,
prvi spomin!

Kot bi bil slep
vse do tistega dne,
ko jasmin zadiši,
ko se vse začne.

Ko zaživiš zares
in veš, da si živ,
v parku za gradom,
kjer si se skrival,
kjer si se odkril.

Včasih pa sanjam,
da nosi me tja.
Včasih pa vem,
da nosi me tja!
Tam me še ni,
tam po tebi diši,
tam sem doma.

Pelji me še kdaj tja,
pod zvezdno nebo-
vse kar sva imela,
gori je bilo!

Vonj tujih las
in drugi jasmin,
v parkih za gradom.
Prva ljubezen,
prvi spomin!

nazaj na vrh


CESTANovo, novejše, najnovejše

Prav počasi dan za dnem
izginjajo napevi,
ki stoletja si jih pel.

Prav počasi dan za dnem
izginjajo imena,
ki stoletja si jih imel.

Stara reka pa vzame si čas
in teče mimo nas!

Novo, novejše, najnovejše
se nam zažira v glave!
Poceni, cenejše, najcenejše,
izpodjeda nam noge!

Za navidezno močjo
navidezni bogovi
se šopirijo v nebo.

Pod spregledano lučjo
spregledani darovi
ugašajo v temo .

Stara reka pa vzame si čas
in teče mimo nas !

Novo, novejše, najnovejše,
se nam zažira v glave.
Poceni, cenejše, najcenejše,
izpodjeda nam noge!

nazaj na vrh


CESTAGlej, vlak se vije!

Glej, vlak se vije,
iz Benečije, stran,
na tuje!
V temne obraze, kufre lesene,
žvižg zareže!
Zdaj jemlje sanje na potovanje,
v noč.
Kje bo dan,
kje jutro?

Polja zelena, nepokošena,
polja mladosti!
Kraji otroka, smeha in joka,
kraji radosti!
Žalost se vije, spod domačije,
spod Matajurja, stran, stran!

Za hlebec kruha, dve čokolati,
dom iz karbona!
Ino minjeri, ino stranjeri,
ino življenje!

Glej, vlak se vije iz Benečije,
stran, na tuje!
Polja zelena, nepokošena,
kdaj spet?
Kdaj,
še kdaj?

nazaj na vrh


CESTADokler se srce ne ustavi

Dokler se srce ne ustavi,
do takrat bom pel
in nosil stvari v glavi,
ki jih ne bi smel.

V začetku je prva pesem,
ostale za njo,
program pa šaljiv in resen -
bilo je in bo.

Saj ne, da je bilo kaj tega,
kar vzame mi raj,
a če bi se dalo,
par besed
vzel bi nazaj.

Morda bi kdaj prej odšel,
morda kdaj ostal,
potem bi ne videl vsega,
potem ne bi znal.

Dokler se srce ne ustavi,
do takrat bom pel
in nosil stvari v glavi,
ki jih ne bi smel.

Ko pa zakliče glas,
da prišel je čas,
zapojem vam še o roži,
ki cvete za nas !

nazaj na vrh


CESTACesta

Dolga dolga je cesta iz vasi do mesta.
Dolga dolga je reka iz plenic do človeka.
Polna lukenj in hrepenenja,
tolmunov, želja in ihtenja,
dolga, kot je lahko le noč,
dolga je ta pot
od nekje do nekoč.

Tam za  cesto so kraji, tam živijo Masaji.
Tu ob reki, glej, dekle v beli obleki.                                                 
Skrila mi je svet v dlan,
vzela  me  na svojo stran,
včeraj bil je ves svet klicaj,
zdaj  v vsaki kapljici vprašaj!

Pelji me, v svet odpelji,
da vprašanje izvem.
Pelji me, domov pripelji,
da odgovor povem,
o tej cesti,
o tej reki…

Dolga dolga je cesta od mesta do mesta.
Dolga, dolga je reka od človeka do človeka.
Polna lukenj in hrepenenja,
tolmunov, želja in ihtenja,
dolga, kot je lahko le noč,
dolga je ta pot,
od nekje do nekoč.

Pelji me v svet, odpelji,
da vprašanje izvem.
Pelji me domov, pripelji,
da odgovor povem,
o tej cesti,
o tej reki…

nazaj na vrh


CESTAAbel in Kajn

Sence so zginle,
težko je zaspat,
jutri pa z njimi
moral bom vstat.
Zdaj tvoje pismo
jemlje mi san,
pod pouštrom ga skrivam,
dela se dan.

Ni nama šlo.
Bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu
nama bo fajn.

Vzemi me s sabo,
daj me v spomin,
tam so že najine sanje,
reka in mlin.
Včasih se zemlja strese
in umiri,
včasih ječijo breze.
Takrat boli.

Ni nama šlo,
bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu
nama bo fajn.

nazaj na vrh


CESTAKakor zvezdi na nebu

Kakor zvezdi na nebu
vsakih nekaj sto let.
rimska cesta v odsevu
samo za njiju dva,
njen sij za oba .

Njene oči le za njega,
on svoje vse le za njo,
kot  začetek vsega,
kot da tega še ni bilo;
ona njemu, on za njo.

Moral bi z njo
vsaj tisti dan dol z neba,
ona za njim
enkrat vsaj, na kraj sveta.

V bleščavi na nebu               
njunih zvezd zdaj ni več,
novih pikic nešteto
se prižiga vsako noč!

Novih pikic nešteto
se prižiga vsako noč,
vsakih nekaj sto let,
vsako noč,
vsakih nekaj sto let!

nazaj na vrh


Tak kak riba brez vode

Tak kak riba brez vode,
tak san jes brez tebe,
kakor luna brez noči,
sam, brez moči. 

Doli za zvonikom,
kjer cesta se konča,
malo niže, ob potoku,
bila je brv samo za dva.

Daleč za spominom,
tam kjer pot se konča,
tam je kraj samo za naju dva. 

Tak kak riba brez vode,
tak san jes brez tebe,
kakor luna brez noči,
sam, brez moči. 

Še v sanjah ne bi pomislil,
da pomlad bo, ko boš šla,
da me  lastovka prva najde samega,
in preproga iz cvetja prekrije najina tla,
kot pesem, ki jo plesala sva. 

Tisto jutro je zamujalo za naju
in meglice so te spreminjale v čar
jemale  meni in
dajale zarji v dar. 

Tak kak riba brez vode,
tak san jes brez tebe,
kakor luna brez noči,
sam, brez moči. 

nazaj na vrh

 


DREVOREDDanes sem v molu

Danes sem v molu,
ne vem, kaj mi je,
kot da je megla mi legla v srce,
kot da je sonce izgubilo sijaj,
kot da me vleče samo še nazaj.

Nazaj, kjer preštevala reki sva dni,
med njene rokave in tvoje dlani ,
tam zdaj trepeče še tvoj zdihljaj,
tja me vleče nazaj !

Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,
nihče ne izve naj, da mi je hudo ,
nihče ne izve naj, kako je hudo,
ko gledaš v sonce in vidiš temo !

Danes sem v molu,
ne vem, kaj mi je,
kot da so se mi zapletle noge,
kot da ne najdejo lastnih poti,
kot da ne vejo, kam dnevi so šli .

Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,
nihče ne izve naj, da mi je hudo ,
nihče ne izve naj, kako je hudo,
ko gledaš v sonce in vidiš temo !

nazaj na vrh

 


DREVOREDEna pesem

Eno pesem, rad bi napisal pesem,
enostavno, prijazno, ki bi bila brez skrbi,
ki bi ljudi veselila,
ki bi še meni dajala moč!

Brez šoferjev, ki skozi šipe grozijo,
brez slepih, ki pametne učijo,
praznin, ki z naslovnic dol zro,
kravat, ki lepo govorijo,
a taki pesmi je danes težko.

Nekaj pa je še takih ljudi,
ki se jih človek razveseli,
nekaj pa je še takih ljudi!

Verjamem, vem, da mi nekoč bo uspela,
vem, da me takoj bo zadela,
prijazna bo legla v srce,
in bo ljudi radostila,
in bo še sebe potolažila,
in vsem nam bo dajala moč!

Nekaj pa je še takih ljudi,
ki se jih človek razveseli
nekaj pa je še takih ljudi!

nazaj na vrh

 


DREVOREDKrasni novi svet

Krasni novi svet, okoli nas
sosed bratu, brat sosedu
moderni čas.
Krasni novi svet, okoli nas
sosed brata, brat soseda,
ljubezni čas.
Mimo okna pa bežijo
ceste, polja, vasi
stari fantje iščejo neveste,
njim se mudi !

Krasni novi svet, okoli nas
iz muhe slona, iz slona muho
moderni čas.
Krasni novi svet, okoli nas
leva desno, desna levo,
ljubezni čas.
Mimo okna pa bežijo
ceste, polja, vasi
stari fantje iščejo neveste,
njim se mudi !

Oj, trenutek moj, malo postoj,
vzemi si še ti trenutek zase,
vsaj še nocoj .
Stopi mladi mož, nič se ne boj,
vsak nasmeh, ki podariš ga,
je dvakrat tvoj !

Krasni novi svet, okoli nas,
krasni novi svet, okoli nas,
krasni novi svet, okoli nas !

nazaj na vrh


DREVOREDLahko noč, sestrica

Lahko noč, sestrica ,
lahko noč brat,
svet se končuje, stvarstvo gre spat.
Lahko noč, sneni otroški lasje,
lahko noč, vsi iz otroka ljudje !

Dolga, samotna zna biti noč,
vzame ti veter iz jader,
ošabnost in moč !

Lahko noč, nesporazumi sveta,
lahko noč, večna naivnost srca !
Dolga , samotna zna biti noč,
vzame ti veter iz jader,
ošabnost in moč !

Lahko noč, sneni otroški lasje,
lejko noč, vsi kar nas je !

nazaj na vrh


DREVOREDLet the music flow

I’m crossing the border and I’m heading south
Gonna meet up with my old friend
We go back some ways, those were crazy days
But I remember when
We were running fast, hoping it would last
We never thought it would end
So I’m crossing the border and I’m heading south
Going to meet up with my old friend

How does it go for you, are you getting through
Are you still running with the Muse
When you get her close you’ve got to keep her close
She’s too good to lose
But didn’t she take you far, you with your black guitar
There’s no need to sing the blues
Hope it goes good for you, and you’re getting through
And still running with the Muse .
It’s kind of understood, you did the best you could

There was no other way
When all is said and done it’s still a lot of fun
Just living for the day.

Odpiram vrata svoja na stežaj
za prijatelja
dolgo je že to, kar ga ni bilo,
tam od severa.

Miza stara je že pogrnjena,
kot da vmes bila sta dan al' dva,
zato odpiram vrata na stežaj,
za prijatelja.

Črne kitare glas nama ustavi čas
za eno kratko noč

The morning comes too soon, looking at a fading moon
Thinking it’s time to go
The road is calling me, the way it’s meant to be
It’s the only way we know
We’ll take it through the night, and try to get it right
And let the music flow

nazaj na vrh


DREVOREDOgledalce povej !

Mrtvo hladna mimo gre,
kod da prvič me vidi, ali ne spomni se .
Kot da ognja še včeraj ni bilo
no, pa saj se še sam več ne zmenim za to.

Kar čez noč se zgodi,
ogledalo trdi,
da si isti in da nisi ti !

Včasih zaspimo kot vojna in mir,
zjutraj pa se zbudimo kot prazen papir.
Včasih zaspimo kot Micka in Franc,
zjutraj pa se zbudimo Amerikanec in Špan'c.

Kar čez noč se zgodi,
ogledalo trdi,
da si isti in da nisi ti.
Ogledalce povej, kdo je isti v deželi še tej !

Včasih zaspimo, kot predsednik sveta,
zjutraj pa se zbudi ovca ostrižena.
Včasih zaspimo kot zaljubljeni par,
če bi dvakrat premislil, ne bi nič in nikdar.

Kar čez noč se zgodi,
ogledalo trdi,
da si isti in da nisi ti.
Ogledalce povej, kdo je isti v deželi še tej !

Micka ali Franc,
vojna ali mir,
prezident sveta
ali ovca ostrižena ?

Micka ali Franc,
Amerikanec ali Špan'c,
prezident gorja
ali državljan sveta ?

nazaj na vrh


DREVOREDS tabo je izi

Prvič je ena, drugič je dva,
v lažnem zavetju peskovnika.
Rad bi bil z njimi, rad bi bil tam,
včasih si v jati, včasih si sam.

Veš ne od kod, slutiš ne kam,
mečeš kamne na drugo stran.
Rad bi bil z njimi, rad bi bil tam,
včasih si v klapi, včasih si sam !

Zliva se čas preko polja,
enim le teče, drugim kaj da.
Rad bi bil z njimi, rad bi bil tam,
včasih si v času, včasih si sam !

Enkrat počiva, drugič igra
stari orkester preko neba.
Rad bi bil z njimi, rad bi bil tam,
včasih si v Bandi, včasih si sam !

Rad bi bil tu, rad bi bil tam
rad bi bil vsi, rad bi bil sam !
Rad bi bil tu, rad bi bil tam
rad bi bil vsi,rad bi bil sam !

Otrok prinese, človek zgubi,
eden zadene, drugi sfali.
Rad bi bil s tabo, vse do neba,
s tabo je izi, s tabo se da !

nazaj na vrh


DREVOREDPodmoskovski večeri

Tiho zdaj izginja še zadnji glas,
ugaša sonca poslednji žar,
duša se umiri, srce zahrepeni,
Podmoskovski večeri.

Bledi mesec sije na stari park,
strehe v soju zvezd se blešče,
kako naj ti povem, ne morem in ne vem,
kaj vse nosim v srcu tem.

Prazna noč spomine zdaj obudi,
tvoje sence dolgo že ni,
zdaj so ostali mi samo še najini,
Podmoskovski večeri.

Gluho noč poboža le blag šepet,
v parku se poslavlja mlad par,
v daljavi se dani, prehitro so odšli,
Podmoskovski večeri.

Prezgodaj se dani, prehitro so odšli,
Podmoskovski večeri.

nazaj na vrh


DREVOREDPoj mi pesem

Poj mi pesem o življenju in prešerna naj zveni,
poj mi še o hrepenenju, naj srca nam pomladi!

Poj mi pesem o svobodi, ki v lastovki živi,
poj mi pesem o žlehtnobi, ki se v hlapca naseli!

Poj mi pesem o tovarištvu, naj se vrne od nekod,
poj mi pesem o foušljivosti, naj pobere se od tod !

Poj mi pesem o odličnosti, naj priložnosti dobi ,
poj mi pesem o povprečnosti in kako se je znebi!

Poj mi pesem o pogumnosti in mogočna naj doni,
poj mi še o ubogljivosti in kako se je znebi!

Poj mi pesem o prijatelju, ki odpušča slabe dni,
poj mi pesem še o ljubici in kako se jo dobi!

nazaj na vrh


DREVOREDTam, daleč stran

Tam, daleč stran,
čez stepo in ravan,
zemlja poljublja nebo,
mu šepeta v uho.

Tja, daleč stran,
čez stepo in ravan,
enkrat samo še nazaj,
tam je moj rodni kraj !

nazaj na vrh


DREVOREDTam na koncu drevoreda

Vse, kar mi je bilo, vse kar mi še bo,
megla nad vodo.
Krog, še en majhen krog,
tja čez prašno pot.
Nova zvezda se utrne,da se želja rodi,
melodija stara izzveni.

Dan, en navaden dan,
človek ali komar, en nebeški dar.
Kam, kje od kod in kam, kje od kod in kam ?
Nova zvezda se utrne, da se želja rodi,
melodija stara izzveni.

Tam na koncu drevoreda sam bom stal,
vam prepeval in pomahal v pozdrav,
beli konji, širna polja in vode,
tople roke, ki ste me rojevale.

Vse, kar mi je bilo, vse kar mi še bo,
bela pikica na nebu se v solzo spremeni,
bela pikica tam gor si ti.
Bela pikica na nebu se v solzo spremeni,
tam nad poljem veter se umiri !

Tam na koncu drevoreda sam bom stal,
vam prepeval in pomahal v pozdrav
vse lepote, ki ste kdaj ljubile me,
vse besede, ki ste mi odpuščale !

Tam na koncu drevoreda sam bom stal,
vam prepeval in pomahal v pozdrav
beli konji širna polja in vode,
tople roke, ki ste me rojevale.

nazaj na vrh

 


DREVOREDZunaj je veter, zunaj zavija

Zunaj je veter, zunaj zavija,
čas se prebija skoz noč,
ura tiktaka, vse se odvija,
je polnoč.

Tam, tam sva se imela,
tam, tam sva se grela,
dih moj rdel tvoje dlani.
Kje zdaj minevaš,
kje zdaj preštevaš,
njihove zvezde, najine dni ?

Notri je toplo, peč še gori,
mehki trenutek pod mizo ždi,
noč se poslavlja, v srcu odzvanja,
ogenj tli.

Tam, tam sva se imela,
tam, tam sva gorela,
dih moj hladil tvoje dlani.
Kje zdaj minevaš,
kje zdaj preštevaš,
njihove zvezde, najine dni ?

Vse se zgodi nam in vse nam mine,
že v začetku rojen jej kraj,
a po novembru in po decembru
pride maj.

nazaj na vrh

nazaj na vrh