Več, Namesto vseh Vladek cveti,  Debeljak Maja, stran  47

FENOMENKLATURA

NAMESTO VSEH VLADEK CVETI

Pevec za vse rodove in vse čase. Tudi ušesa, ki ga ne marajo, so redka. Vlado Kreslin je (še) vedno in. Ker je prekmursko mehak in ker poje iskreno, od srca srcu, se nam zdi. Muzikant, ki traja. Morda zato, ker je roker s koreninami. Veter sprememb ga ne odnese, čeprav ga včasih ne razumemo povsem. Piše MAJA DEBELJAK.

Pet 21.10.2005

Prekmurec, ki gre pogosto od doma, zato da tam daleč nekje znova ugotovi, kje je v resnici njegov dom in kakšen je. Ta ob Muri teče leno in od ribiča, kar Vladek je, ne zahteva velikega napora. Le mirno čakanje in razmišljanje o vseh tistih zgodbah s prekmurskih ravnic, ki so šle v pozabo, potem ko so očaki pomrli. Niso imeli časa, da bi povedali vse. Tudi tisti iz Beltinške bande ne. Umrla je na odru, pravi Vlado Kreslin, in si želi, da bi se sam znal dostojanstveno starati in upočasniti čas. In še vedno ne ve prav, ali je bolj roker ali bolj star.

Družba in služba. Z etno
obarvanostjo svojih pesmi zadnje čase boža duše in ušesa poslušalcev, ampak v resnici je roker. Takšen, ki je nekoč na nastopih metal prazne pirovske steklenice v steno in pisal družbeno-politične pesmi; ampak morda jih v resnici niso najbolje razumeli. Za odtenek preveč zavito v metafore, tako kot na primer o tem, ali je v Šiški še kaj odprtega. Pel je o razpadanju Jugoslavije, pesem pa je nazadnje končala predvsem kot napev za dober žur, posebno pri tistih, ki se niti ne spomnijo skupne države.

Vlado se spomni marsičesa, ne nazadnje jih ima že nekaj čez petdeset. Abrahama je proslavil z albumom Generacija. Naslov je posledica tega, da se ni spomnil česa boljšega, udarnejšega, pravi.
Izpoved človeka, ki je preživel marsikaj in, kako netipično pravzaprav, tudi obžaluje, da ni česa naredil nekoliko drugače. Tako se mu na primer zdi, da je zamudil priložnost, ko bi lahko odločneje stopil v rock'n'roll cirkus. Ampak on se je pač odločil za počasno pot; tako hitro, kakor hitro teče njegova Mura.

Dolgo je živel z glasbo le kot s spremljevalko popoldnevov in koncev tedna. Vse tja do začetka devetdesetih je hodil v službo. Potem je zbral pogum za to, da je samostojen.

Rok (in) korenine. Začel je
nekoliko vesoljsko, pri skupini Apollo leta 1970. Potem je prišla Špirit group, ampak to so bolj ali manj zanimivosti za biografijo. Skupina Horizont je bila ena od prelomnic v njegovem glasbenem
življenju. Nastopi, na katerih je bil golaž vključen v honorar. Dan neskončnih sanj je pesem, stara četrt stoletja. Z njo je zmagal na Slovenski popevki leta 1980. Potem je bil Martin Krpan, od 1983 do 1991. Zanj in za narod pomembna skupina, rokerji, ki se je izpela in nehala, potem ko druženje in muziciranje zanje v resnici ni bil več noben izziv.

Nato se je Vladu priključila Beltinška banda, po njegovem
anekdotski bend s črnim humorjem, nenehno na meji joka in smeha. Roker se je zavedel, od kod in kdo je, nekoliko drugačen, drugače uporniški, in si postavil neke vrste spomenik – album Namesto koga roža cveti. Pa nato Spominčice.

Postal je slovenska posebnost, tisti, čigar pesmi poslušajo, prepevajo in občutijo vse generacije. Sodelovanje s Siddharto, nespornim glasbenim favoritom njegovih otrok, je bila pozneje
pravzaprav le logična posledica tega, da Vlada Kreslina, izvajalca za vse generacije, hočemo vsi.

Črni humor, črna kitara. Pa se
niti ne trudi posebno. Pravzaprav je malce samosvoj, za samopromocijo ne skrbi prav prizadevno, a se mu najbrž prav zato kar posreči. Tu in tam ga kdo niti ne razume prav preveč, sploh zato, ker je okužen s samosvojim humorjem. Malce črnim občasno. Kronični šaljivec je, pravijo. Takšen, ki z Malimi bogovi guči precej po svoje. In vas hkrati zacumpra. Kaj to pomeni, je na primer razlagal Jonasu, ko sta posnela duet in, jasno, zažgala.

Vladek ima dober občutek ne le za modrosti prekmurskih očakov, ampak tudi za tisto, kar sede množicam. Tako je zapel Lili Marlene, Che Sera in My Way. Pa ne samo za puščanje vtisa, včasih se pač srečno prekrije, da je dobra pesem tudi všečna. Hkrati mu te pomagajo, da poleg pritakne še kakšno, ki je tam predvsem zaradi njegove duše.

Ena od stalnic bo seveda za vedno, zelo trdno, njegova črna kitara. Pesem, v kateri je uporabil besedo gospod, kar se je dogajalo v časih, ko smo bili v teh prostorih sicer vsi še tovariši in tovarišice. Vlado še v ZSMS ni bil nikoli, kaj šele kod drugod. Od nikogar ni, morda le od družine, predvsem od svojih otrok. Sicer pa svetovljan. In prav Tista črna kitara ga je najbolj opazno poslala v svet (kamor hodi pogledat, kaj in kako), saj so jo na svoj album dali člani ameriške ambientalne rokovske skupine Walkabouts.

Zavedno in. Od višine se mu ves
ta čas ni zvrtelo, čeprav je opevanje tega ena od njegovih največjih uspešnic. Kdo se je s tem v zvezi komu priklonil – on Siddharti ali Siddharta njemu – je stvar subjektivne presoje. Ata Kreslin, roker po duši, kot rečeno, pa se z odra še vedno lahko vrže na roke razvnetega občinstva. Pa do reklam tudi nima več tako odklonilnega mnenja kot nekoč. Le nekritične razprodaje sebe in svoje podobe si še vedno ne želi. O razprodanem štadionu pa vendarle ne sanja. Dvorana Cankarjevega doma ali Križanke se pa tako ali tako razprodajo same. Tako kot se je pred nekaj leti že na dan izida razprodalo deset tisoč izvodov njegovega dvojnega albuma Kreslinčice in se pozneje približalo številki trideset tisoč.

Saj ne gre vedno tako, kot bi rad. Kakšen album, na primer Muzika,
na katerem je družil gorenjske in prekmurske napeve, sevdalinke in blues pa še kaj, je marsikdo sprejel z zadržkom. On pa bi rad povedal samo to, da si je vsa muzika, tista dobra, seveda, podobna, prav zato, ker je dobra.

Zato pa je glede glasbe včasih tudi kritičen. Morda malce manj kot prijatelj Predin, ampak vendarle. Ni najbolj zadovoljen s tako imenovanimi otroškimi bendi, kakršen je na primer Bepop, ki po njegovem mulariji prodajajo mehki porno. Tudi s slavo, pravi, utegnejo imeti pri osemnajstih veliko večje težave kot pri tridesetih. Takrat, ko je doletelo, ne pa tudi sesulo, njega.

S Predinom in Lovšinom
je pisal nekoliko zgodovine. Trojico navadno stlačijo pod naslov Za vedno in. V resnici, pravi Vlado, je prav Zavedno in. Ali drugače: stvari počnejo pri polni zavesti. In so pri tem in. Kot da jim čas v
resnici ne more do živega.

Časa pa se vendarle zaveda. Tudi vseh drugačnosti, ki jih prinaša. Ambiciozen je, a ne preveč. Sodeluje z dobrimi, z najboljšimi, toda še naprej ostaja tukaj. Naš. Roker, ki pripoveduje tradicionalne zgodbe nekega naroda, on seveda Prekmurcev, in poslušalce sili, da malce čustvujejo.

Počasna gibanica. Saj ve, da je
dober, ampak to ve s stilom, tudi če katera od njegovih pesmi, v katero je dal vso svojo dušo, od občinstva ni dobila drugega kot površen zamah z roko in pozabo. Ljubljeno Prekmurje – Vlado se seveda zaveda, da imajo pregovorni čari pozitivne zakotnosti dandanes seveda tudi svoje pomanjkljivosti – ostaja njegov navdih in dom. Z njim v zvezi je vsekakor patriot. Prekmurje je tudi svet literature in to ima Vlado rad. Zato piše pesmi in se hkrati najbrž nima za pesnika. Za pripovedovalca zgodb, to pa že. Preveč jih je srečal, teh pripadnikov prekmurske bande, in slišal preveč njihovih lenobnih modrosti, da bi zmogel kar odkorakati mimo, češ, ne slišim vas in nisem eden izmed vas. Ko pa v resnici je.

Zdi se iskren. Dandanes redka vrlina. Pri tem ima, na srečo, tudi kakšen tolar več kot tedaj, ko je bil, v dobi Martinov, v bendu edini zaposlen, tako da je lahko, kakšno razkošje, z dinarjem več fantom med nastopom plačal pivo. Omejeno razkošje takratnega časa, ki Vlada zdaj, ko ima več oziroma dovolj, še naprej dela skromnega. Če greš skozi svoj čas počasi in potrpežljivo, potem pač tudi uživaš počasi.