nazaj na PRESS

Zmagujejo leta, ne klobuki

Večer, 9. april 2003

V veliki dvorani SNG Maribor nastopil Vlado Kreslin z Beltinško bando in Malimi bogovi

"Vprašam sina: 'Najči, kak' se pravi težko po prekmursko?' Misli, misli in reče: 'Lahko.' To je to. Kar je v Ljubljani težko, je v Prekmurju lahko."


"S starimi ljudmi res znam uživati, tega sem se naučil pri Beltinški bandi."
Bojan Tomažič

"Moja generacija jih ima letos petdeset."
Bojan Tomažič


Včasih mu rečejo, da njegovi koncerti spominjajo na filme o starih džezerjih. V treh desetletjih, vse od 1980., ko je na Slovenski popevki zmagal s skladbo Dan neskončnih sanj, smo spoznavali njegovo čarovnijo. Ki ni nič drugega kot njegova brezkompromisna ljubezen do glasbe. Novembra jih bo dopolnil petdeset. In tam nekje bo izšla tudi nova plošča. Na mariborskem koncertu pa se bomo, tako pravi, dotaknili kolovozov in pločnikov.
         - "Ne odnašaj prehitro, Mura, mojih dni. Obrni, obrni, še kamen al dva..."
         "Abraham, ja. Že kakšno leto imam tako čudno obdobje, ko se mi zvečer, preden zaspim, pred očmi vrtijo spomini in prikazujejo ljudje, ki jih več ni. Pa se nisem nikoli kaj obremenjeval z leti... no, na zavedni ravni že ne. Ampak je vseeno čudno, da so skoraj vsa besedila, ki sem jih napisal za novo ploščo, besedila o času, o minevanju. Naslov plošče bo najbrž Generacija. Moja generacija jih ima letos petdeset. Na nekaj abrahamih sem že bil, najmanj na desetih še bom."
         - Tako, da boste po malem trenirali?
         "Ja. Neko fešto bom že moral napraviti."
         - Pa vam mama kljub letom še vedno kdaj reče: 'Jozos, kak' pa si ti nor'.
         "Zdaj to slišim od otrok. V maminih očeh sem se zelo 'popravil'."
         - Ker ste poročeni, imate družino?
         "Čutila je, da občutljive duše, kot sem jaz, lahko zablodijo. Da jih rado odnese kot metulje."
         - Pravzaprav pa ni na svetu rokerja, s katerim bi mama in ata pela na odru.
         "Naj pomislim... Steven Stills nastopa s sinom, pri Buena Vista Social Club Ry Cooder igra kitaro, sin bobna... To bi si tudi jaz želel - igrati skupaj s sinom. Zadnjič je bil pri meni prijatelj, avstralski pisatelj Richard Flanagan. (Dve noči sva si privoščila.) In sva se pogovarjala tudi o tem, da je vedno več skepse do kulta mladosti, ki vlada v Ameriki in posredno povsod po svetu. Pravi, da da veliko na stare ljudi in tudi tu sva se našla. S starimi ljudmi res znam uživati, tega sem se naučil pri Beltinški bandi. Še ko sem bil mlad muzikant, so mi zmeraj rekli, da je najbolje biti najmlajši v ansamblu, ker se tako največ naučiš. Ko si najstarejši, pa se spet učiš od mladih."
         - Iz Amerike poleg kulta mladosti prihaja tudi ogromno reciklirane glasbe, umetno ustvarjenih skupin, ki najdejo povsod posnemovalce.
         "Na koncu pa se le pojavi neka Nora Jones s pravo muziko in pobere vse nagrade. Ljudje se vsake toliko časa zasitijo samo podobe in poiščejo vsebino. Najdejo koga s srcem, enostavnostjo in iskrenimi čustvi. Potem pa pride spet desetletje, ko je važna samo forma... in tako naprej."
         - Od nekdaj se omenja vaša dvojnost "pevec, razdeljen med Muro in Ljubljano". Je to res notranji konflikt ali bolj literarna "finta".
         "Pred mnogimi leti so na radiu Crnkovič, Pelko in Novak razpravljali o mojih pesmih in prvič postavili, da so besedila postavljena med urbano in vaško. Jaz tega seveda ne čutim kot notranji konflikt in nesporazum. Navsezadnje je tudi Ljubljana vas, tako da sem v bistvu doma. Moje pesmi ne nastajajo ravno ob Muri, ponavadi jih pišem, ko sem daleč od doma. Je pa seveda Prekmurje kraj navdiha in predvsem miru. V vsakem svojem tkivu ga čutiš."
         - Prekmurje je bolj za blues.
         "Mura se plazi, ja. Za razliko od Soče, ki skače."
         - Pred kratkim je pri novomeški Gogi izšla vaša pesniška zbirka Vriskanje in jok (povejmo še, da je že v ponatisu). Tematsko je razdeljena na dva sklopa: Kolovozi in pločniki. Kolovozi "dišijo po bučnem olju" ste rekli, kaj pa je značilno za ljubljanske pločnike?
         "Kafiči, jebemti! Bifeji, ki bi bili radi svetovljanski kafiči! Kakšna je bistvena razlika med Ljubljano in Prekmurjem? Doma imam z otrokoma lekcije iz prekmurščine. Vprašam Čarno, kako se po prekmursko reče 'težko'. Pravi, da 'žmetno'. Drži. Potem isto vprašam sina. 'Najči, kak se pravi težko po prekmursko?' Misli, misli in reče: 'Lahko.' To je to. Kar je v Ljubljani težko, je v Prekmurju lahko."
         - Razmišljate, sanjate, čustvujete v narečju?
         "Sanjam verjetno res v prekmurščini. Prekmurski govorici pa sem se v Ljubljani že skoraj odrekel, ker te po dvajsetih letih mine, da bi razlagal, kaj si povedal, pa poveš raje po ljubljansko. Kar je škoda. Ampak besed 'megla' in 'pes' (s polglasnikom) tako ali tako niti mi, Prekmurci, niti vi, Štajerci, ne moremo reči. Če bi rekli, bi bilo naše bistvo do konca užaljeno."
         - Z otrokoma pa imate lekcije, pravite?
         "To pač. Vprašam Naja, kaj je to 'čunta'. Čarna, ki že obvlada narečje, pravi: 'Eh, Naj, čunta je v bistvu kost, samo da je čunta.' Takšen je naš pouk."
         ... moja se generacija konča
         - Kdaj bomo torej dobili novo ploščo, Generacijo?
         "Pravzaprav ne bi smel govoriti o tem. Najprej sem hotel po stopinjah Siddharte in razglasiti medijski molk do jeseni... Hecam se. Res pa je, da sem bil zaradi Kreslinčic tolikokrat v časopisih, da že sam sebe nisem mogel več videti. Kaj šele drugi. A pri nas si preprosto ne moreš privoščiti, da bi po uspešnem projektu za tri, štiri leta izginil.
         Nekje oktobra bi morala Generacija iziti. En delček? 'Zamenjal bi zvezdic zdaj pet za eno zvezdnato nebo, joint ali dva parka amsterdamskega. Zmeraj, ko se deček skrije v moža, razbija in popravlja igrače za oba. Prešteje do pet ali šest, ostaneva le dva, moja se generacija konča.' Takšna plata bo.
         A ker bi rad odšel na turnejo k svojim Prekmurcem v Argentino, se lahko izid zavleče. K njim pa bi res rad, že zato, ker govorijo takšno prekmurščino, da razumem komaj vsako peto besedo. Še ne vem, kaj naj naredim."
         - Je pri izdaji plošče večkrat treba loviti ravnotežje med brezkompromisnimi pesmimi in komercialnimi?
         "Verjetno je treba. Komercialna je bila denimo Che sera na Spominčicah. Včasih moraš malo zmanipulirati publiko, da prisluhne težjim stvarem. Tudi si ne moreš v Sloveniji privoščiti zaprte, eksperimentalne muzike. To si lahko privošči denimo Tom Waits, ker bo še vedno našel 50 tisoč kupcev svojega eksperimentalnega albuma. Ko sem izdal Muziko, album različnih etno pesmi, sem si opomogel komaj po dveh naslednjih ploščah. Pesem Ptič z istoimenskega albuma se mi zdi ena mojih najboljših, a je še nisem slišal na radiu. Pretežka je."
         - Se kdaj obremenjujete z zasedenostjo dvoran, kjer imate koncerte? Tudi vam čestitajo za prodane karte?
         "To je nekaj najbolj žalostnega in tranzicijskega pri nas. Da ti čestitajo k razprodani dvorani, ne za kvaliteto, ne za muziko. 'Toliko si prodal? Vau!' In se jim že kot na blagajni vrtijo številke v očeh."
         - Na koncertih niso vaše pesmi nikoli natančno tako zapete kot na ploščah. Ampak - ali lahko po toliko ponovitvah zares še iskreno zapojete Črno kitaro?
         "Milijonkrat sem jo zapel, res je. A zadnjič se mi zdi, da sem našel pravi odgovor, zakaj jo še vedno lahko iskreno zapojem. Jaz sem že isti, publika pa ni. Zato tudi pesem nikoli ni ista, ker živi v poslušalcih, ne v meni. Danes bom igral v Piranu, še nikoli nisem pel v njihovem gledališču in Črno kitaro bom zapel, kot da jo pojem prvič."
         - Sodelovali ste s Siddharto, Orleki... Radi delate z mladimi?
         "Predvsem je fajn delati z nepredvidljivimi kreativnimi ljudmi. Bolj od strokovne popolnosti mi je zanimiva originalnost."
         - Pa se mladim kdaj ne zdi, da ste trije "ini" - Kreslin, Lovšin, Predin - že skoraj Organizacija, udbomafija, ki se ne da vreči s prestola?
         "Bilo je nekaj govorjenja o tem, ko smo posneli nogometno himno. Ampak to je bila pač optimalna in zdrava navijaška pesem. Drugače pa smo vsi trije absolutni individualisti, ki se vidimo enkrat na tri mesece. Da se zorganiziramo za koncert, pa je tako ali tako prava umetnost."
         Moraš imeti kakšnega svetnika
         - Med štiridesetim in petdesetim se vam je zgodilo vse, kar se ponavadi zgodi moškim med tridesetim in štiridesetim ali pa še prej. Nehali ste biti zaprisežen samec, dobili ste otroke. Samo lase ste izgubili pravočasno.
         "Ha, hočete reči, da zaostajam v razvoju! Jaz sem pač malo dlje vlekel uzde nazaj in šele po štiridesetih rekel 'džija'. A saj nikoli ni prepozno. Vse, kar me je zanimalo, je bila glasba. Faks, služba, to je bilo le nujno zlo. Pri štiridesetih nisem imel nič drugega razen starega juga, ker sem vse vlagal v glasbo. Zdaj mi je lažje, zdaj pobiram sadove. In sem seveda tudi prizemljen. In prav lepo se je v nedeljo z družino zapeljati v Prekmurje, čeprav se Naj dere 'Oča, Prekmurje!' kar na vsaki ravnini."
         - Čisto zares vas otroka kličeta "oča"?
         "Oča, jasno."
         - Čarna in Naj imata tudi "krščanski" imeni.
         "Čarna je še Katarina po moji mami, Naj pa Vid po cerkvici na Bukovniškem jezeru, kjer sem se ženil. Moraš imeti še kakšnega svetnika ob sebi. Že zato, da veš, kdaj imaš god in da lahko pridejo cigani takrat kaj zašpilat."
         - Za konec: imate zdaj več let ali več klobukov?
         "Zdaj so že leta zmagala. Sploh pa po novem klobuke zamenjujem; zadnjič sem svojega menjal za kuharsko kapo, pa s klošarjem sem menjal enega... Krožijo."

Glorija Marinovič


nazaj na PRESS