"Mi smo na prepihu", mi je dejal pokojni cimbalist Miško Baranja nekoč, ko sva razglabljala o "pravi" prekmurski muziki in pokazal na zemljevid, češ tu je Avstrija, tu Madžarska, tu Hrvaška, tam Kranjska.

V zadnjih nekaj letih sem imel srečo, da sem se lahko družil in užival v glasbi z ljudmi, ki jih slišite na tej plošči. In ugotovil, da ob vsej razkošni različnosti vse pesmi pojejo eno samo pesem in govorijo o eni stvari.

Vsi smo na prepihu.

Za nekaj časa..
Poslušajte s srcem ...
Prisluhnite, kako Vlado Kreslin z drhtečo in prav nič skrito strastjo vživetja poje te pesmi! Pesmi, ki segajo v različne tradicije, od balkanske in slovenske pa do ameriške; pesmi, ki nas nosijo v prostore pristnega sentimenta, v katerem ni "ponarodel" le njihov smisel ljubezni, izgube, bolečine in slutnje po odrešitvi, ampak je – smeli bi reči – "ponarodel" že tudi njihov interpretacijski izraz. Vlado Kreslin, ta trubadur čustvene vznemirjenosti, je pesmi posodobil, ko si je kakor sleherni pravi umetnik vzel pravico, da prepeva o vsakdanjih stanjih srca. Srce ima svoje razloge, za katere glava ne ve: zato je tudi te pesmi treba poslušati s srcem. No, ni jih treba. Z elegantno enostavnostjo mojstrstva vas bojo kar same povlekle v čarni ris, podoben zlizanim sedežem avtobusa na srednješolskem izletu in hkrati mehkemu udobju koncertne dvorane. Doseči oba: to je redek dar. Vlado Kreslin ga ima.
dr. Aleš Debeljak
Med prepihom in koreninami
V času, ko bi nas naródniški dušebrižniki radi z vsemi sredstvi ponovno posadili v plodna tla rodne grude, je skoraj nesmiselno razlagati, da je z našimi koreninami vse v najlepšem redu. V domačijskih časih, ki so se zgrnili na pleča generacij, socializiranih v ritmu rock'n'rolla, je igra na karto svetovljanstva vnaprej obsojena na neuspeh. Saj vemo, kaj se zgodi tistim, ki ne trobijo v skupni rog! Nasprotna drža, ko svoje svetovljanstvo potrjujemo skozi uporabo lokalnih idiomov, se zdi veliko bolj plodna in uspešna.
Toda v trenutku, ko svojemu lokalizmu dodamo še kaj "tujelokalnega", lahko trčimo v zid arogance, ki - neviden, a zato še toliko bolj učinkovit - stoji na naši južni meji. Bog ne daj, da bi se kaj ozirali onkraj konca sveta! A dejstva, da je nekaj let med nami živelo nekaj tisoč - celo nekaj desettisoč - bivših sodržavljanov, ki so jih z domov pregnali pohlepni nestrpneži, pač ni mogoče pomesti pod preprogo. In z njimi je - ob vsej grozi pregnanstva - prišlo tudi nekaj, za kar v slovenskem jeziku (in tudi drugih "evropskih" jezikih) ne najdemo soznačnice: sevdah. To posebno stanje duha nam je enako tuje, kot je bilo zahodnim popotnikom, ki so opisovali "značilno" bosensko ("turško") dušo, ki je najbolj zadovoljna, če lahko sedi ob kakšni bistri vodi, srka kavo ali kadi pipo in ne razmišlja dobesedno o ničemer.
Vzdušje prekmurskih kavarn je bilo v dvajsetih letih bržkone precej podobno prej omenjenemu "turškemu", a si s tem nihče ne beli glave. Takrat sta v beltinski kavarni in po drugih prekmurskih gostilnah že godla brata Kociper. In godla sta vse, kar so gostje želeli slišati, skupaj s takrat popularnimi popevkami oz. "kupleti", kot so jih takrat imenovali. Upal bi staviti, da so zagodli tudi kakšno hrvaško, bosansko ali srbsko. Muzikante iz Kociprove bande so poimenovali "ljudski godci" šele takrat, ko so - enkrat v osemdesetih letih - mlajši "preporodovci" ugotovili, da v Beltincih deluje stara banda, ki gode tako, kot naj bi se godlo nekoč. Ob vseh "starinskih" in "pristnih prekmurskih" plesih so spregledali njihov večdesetletni "kavarniški" repertoar. Šele rockovski pevec Vlado Kreslin nam je pokazal, da se ti "ljudski godci" enako dobro kot v tradicionalni znajdejo tudi v popularni glasbi.
V skupnem jedru tradicionalne (ljudske) in popularne glasbe je neubesedljivi življenjski naboj, zaradi katerega v njej uživajo tako glasbeniki kot poslušalci. In kadar glasba prenaša ta naboj, je prav vseeno, kateri veter jo prinese: kjerkoli se ustavi, požene korenine. Nihče si je ne more prisvajati, pa naj še tako zaklinja njene narodne korenine. Tudi zven citer ali prostotonske harmonike ne more zastopati posamezne "narodne" tradicije, ne da bi pri tem zanikali vlogo istega zvena v drugih tradicijah. Prisvajanje glasbe je isto kot prisvajanje zgodovine. Vzvratno razlaganje tradicije pa je pravzaprav njeno izmišljanje.
Korenine gor ali dol, Vlado Kreslin nam dokazuje, da v samem glasbenem jedru (njenem vzdušju, ali, če hočete, sevdahu) ni nobene bistvene razlike med Dovžanovimi alpskimi citrami in Theessinkovo bluesovsko kitaro. Da o zimzelenih romskih pesmih, istrskih pesmih in plesih ali o panonski melodiki sploh ne govorimo. (Čigave so te pesmi in plesi?) Vlado Kreslin se na svoj način vživi v vsako od omenjenih tradicij. Pa ne zato, ker bi bile te tradicije nekaj posebnega, ampak zato, ker so univerzalne v svoji posebnosti. Glasba, ki jo poslušamo na tej plošči, dokazuje, da je lahko mlad ansambel Vali prav tako tradicionalen kot dobra stara Beltinška banda. In da Slovenija ni otok sredi pobesnelega svetovnega oceana, ampak integralen košček tega sveta, odprt za prenašanje in predelovanje univerzalnih človeških izkušenj.
Med geografskim prepihom in najrazličnejšimi koreninami se vendarle bohotijo tudi krošnje sodobne podomačene popularne kulture, ki dokazujejo, da pravzaprav živimo v povsem normalnem kulturnem okolju.
dr. Rajko Muršič

Kaj pa ti piskaš ?
Kaj pa ti piskaš,
kaj pa ti vriskaš,
mladi pastirček
svojim ovcam?
"Kaj bi ne piskal,
kaj bi ne vriskal,
zato piščalko
svojo imam!
Meni ovčice
so tovar'šice,
večje jaz sreče
tu ne poznam.
Čreda se pase,
radostne glase
ptice v grmovju
mi žvrgole!"

Muzikanti:
Miha Dovžan: citre
Žiga Golob: kontrabas
Jure Hübscher: sint
Katarina Nemec: petje

Miha Dovžan, najbolj znani slovenski citrar, je že trideset let prisoten na glasbenem prizorišču doma in v tujini. S svojim ansamblom in pevci iz Naklega je uspel iztrgati pozabi prenekatero dragocenost slovenske glasbene dediščine. Je avtor in izvajalec številnih skladb, ki so že ponarodele. Zaigral je legendarno temo Urbana Kodra iz filma Cvetje v jeseni.

Či bi jes bila fčelica
Či bi jes bila fčelica,
pa bi po svejti lejtala ...
Pa bi se bougi toužila.
ka mi ne dajo moužeka.
"Damo ti, damo, moužeka,
ednoga staroga dedeka."
Grun pa naj vdari staroga,
či mi ne date mladoga!
Stari si leže kraj mene
kak slouko drejvo kraj grabe ...
Mladi si leže kraj mene
kak mlado detece kraj mame.

Muzikanti:
Katarina Kreslin: petje
Marija Maučec: petje
Milan Kreslin: petje
Janči Kociper: violina
Joužek Kociper: bajs
Viktor Marič: harmonika
Štefan Banko: klarinet
Andi Sobočan: cimbale
Jure Hübscher: sint
Žiga Golob: kontrabas
Narcis Salihović: violina


Najstarejša prekmurska muzikanta, brata Kociper (Joužek se je rodil leta 1904, Janči pa pet let pozneje) sta igrala v družinski Kociprovi bandi že v času po prvi svetovni vojni, po letu 1938 pa skupaj z legendarnim Miškom Baranjo. Od istega leta igrata tudi pri beltinski folklori. Danes igra Beltinška banda ljudsko in popularno glasbo preteklega in današnjega časa.
Fčelica naj bi izvirala iz neke madžarske operetne viže, Snočkar je edna prav luštna nouč bijla pa z Ravenskega, ki je ravninski del Prekmurja.

Vicksburg is my home
Winds on Lake Michigan,
Lord they blow chilly and cold,
I'm goin' to leave Chicago,
goin' down to Vicksburg, Missisippi,
that's my home.
If I get lucky, baby,
and I find my trainfare home,
I'm goin' to leave Chicago,
goin' down to Vicksburg, Missisippi,
that's my home.
Lord, it's T for Texas,T for Tenessee
Lord, it's V for Vicksburg,
it's home sweet home to me.

Muzikanti:
Hans Theessink: 12-strunska in 6-strunska akustična kitara, mandolina
Vlado Kreslin: akustična kitara, orglice
Jon Sass: tuba


"One helluva guitar player!", je dejal Bo Diddley o Hansu Theessinku, Nizozemcu, ki živi na Dunaju.Ta mojster blues kitare je stalni gost prestižnih blues festivalov, kot so New Orleans Jazz and Heritage Festival, Chicago Blues Festival itd. in je izdal že ducat bluesovskih in avtorskih plošč. Po tistem, ko sva se spoznala pri Dušanu v Maoni, včasih nastopiva skupaj na odrih Srednje Evrope.
Voljelo se dvoje mladih
Voljelo se dvoje mladih
šest mjeseci i godinu.
I htjedoše da se uzmu,
dušmani im ne dadoše.
Razbolje se l'jepa Fatma,
jedinica u majke,
poželjela žute dunje,
žute dunje iz Stambola.
Ode dragi da donese
žute dunje carigradske,
al' ga nema tri godine,
nit' se javlja, niti dolazi.
Doðe dragi sa dunjama,
nade Fatmu na nosilima:
"Dvjesto dajem, spustite je,
tristo dajem, otkrite je,
da još jednom Fatmu vidim ja!"

Mlade bosanske begunce, člane ansabla Vali, sem v času bosanske vojne srečeval na številnih skupnih humanitarnih koncertih. Ob naivnem amaterizmu in izposojenih instrumentih sta me zacumprala srčnost in polet teh mladih ljudi brez domovine. Vrhunec skupnih nastopov, ki so se rodili iz obojestranske naklonjenosti, smo doživeli februarja 1997 v Sarajevu, kjer smo izvajali tako prekmurske pesmi kot sevdalinke.
Pri aranžiranju pesmi je muzikologinja in vodja ansambla Vesna Andree Zaimović spoštovala dejstvo, da počiva večstoletna tradicija bosanske ljubezenske pesmi - sevdalinke izključno na besedilu in melodijski liniji. Vse drugo, ritem, harmonizacija in izbira instrumentov, pa je rezultat stilskega vpliva obdobja, v katerem se glasba izvaja.
Voljelo se dvoje mladih je tradicionalna pesem z melodijo sefardskega, Pogledaj me Anadolko pa turškega porekla.
Tu hanina, jo hanino je pesem bosanskih židov v njihovem jeziku ladino, ki ga še zmeraj govorijo v nekaterih sarajevskih sefardskih družinah.

Muzikanti:
Voljelo se dvoje mladihL'jepi li su mostarski dućaniPogledaj me, Anadolko
Sanja Huseinbegović: sopran, solo
Aida Corbadzić: sopran
Asja Dupanović: sopran
Svjetlana Krtolica: sopran
Ines Turcalo: sopran
Alenka Bartulović: alt
Dubravka Čolić: alt
Aida Džafić: alt
Hazemina Donlić: alt
Maša Pašović: alt
Milan Bijeljac: solo kitara
Valerij Bartulović: kitara
Peða Sarajlić: kitara
Mladen Bijeljac: bas kitara
Edib Ridić: tolkala
Samir Bajrić: harmonika
Jure Hübscher: klaviature(Voljelo se dvoje mladih)
Vesna Andree Zaimović: turški saz, def (Pogledaj me Anadolko)
Tu hanina, jo haninoProšetao Mujo mladTelal vice
Sanela Havić: sopran
Sanja Huseinbegović: sopran
Martina Lajtner: sopran
Nudzejma Žiga: sopran
Jasna Bajraktarević: alt
Alenka Bartulović: alt
Alma Čolić: alt
Hazemina Donlić: alt
Maša Pašović: alt
Maja Škoro: alt
Milan Bijeljac: solo kitara
Valerij Bartulović: solo kitara
Peða Sarajlić: kitara
Mladen Bijeljac: bas
Edib Ridi: tolkala
Tomaž Okroglič: klaviature
Samir Bajrić: harmonika
Narcis Salihagić: violina
Vesna Andree Zaimović: sopran, bosanski saz, def

Dve kitari
Dve kitari, tam ob ognju,
žalostno in zadnjikrat,
srce pa moje govori:
Ljubezen moja, kje si ?
Enkrat, še enkrat
in še mnogo, mnogokrat !
Enkrat, še enkrat
in še mnogo, mnogokrat !
Tuji konji, tuja pota,
kje zdaj črne so oči,
kjer bila so nedra vroča,
tam zdaj mrzli ogenj spi.
Enkrat, še enkrat
in še mnogo, mnogokrat !
Enkrat, še enkrat
in še mnogo, mnogokrat !

Muzikanti:
Igor Misdaris: bugarija, petje
Miha Švent: kontrabas
Nenad Ljubotina: brač, bisernica
Štefan Uranjek: tamburaško čelo
Nenad Koković: brač
Igor Kovše: brač
Saša Olenjuk: violina, kitara

Proti koncu osemdesetih sem se navduševal nad cigansko glasbo in preko znancev odkril tamburaško sekcijo folklorne skupine Emona. Najbolj vroči so bili prvi skupni nastopi v Stari Ljubljani. Skupaj smo posneli Namesto koga roža cveti, fantje pa so zasloveli kot Šukar. Nekaj let zapored so bili moji gostje na koncertih v Mladinskem gledališču, v Cankarjevem domu in Križankah.
Dve kitari je ruska ciganska romanca, Mardjandja pa tradicionalna ciganska pesem s poljan jugovzhodne Evrope.

Moja mati kuha kafe
Moja mati kuha kafe
od sam'ga cikorja, sam'ga cikorja
moja mati kuha kafe, od sam'ga cikorja,
ma samo da je.
Moja mati kuha kafe
od sam'ga ječmena, sam'ga ječmena
moja mati kuha kafe, od sam'ga ječmena,
ma samo da je.
Moja mati kuha kafe
od same rži, same rži
moja mati kuha kafe, od same rži,
da vsa hiša smrdi.
Žgali smo ječmen, zrnje, vse
pa je vinjalo, pa je vinjalo,
žgali smo ječmen, zrnje, vse,
pa je vinjalo,
ma kakor kafe.
Naši ta stari prav'jo tako,
da je mižerja, da je mižerja,
naši ta stari prav'jo tako, da je mižerja,
ma vseeno lepo.

Muzikanti:
Emil Zonta:harmonika, bajs, klarinet, petje
Luciano Kleva : violina, klarinet
Vlado Kreslin : akustična kitara


Istrski muzikanti so vokalno - instrumentalni trio, ki goji in razširja istrsko ljudsko plesno glasbo, njeni člani pa se lahko pohvalijo z dolgoletno prisotnostjo v svetu folklorne in ljudske glasbe.
Oba napeva sta šavrinska, kar pomeni, da izvirata iz okolice Kopra. Moja mati kuha kafe sloni na melodiji iz 15., 16. stoletja in je ena od mnogih istrskih inačic, poznajo pa jo tudi v Italiji.

Ljubav se ne trži
Ljubav se ne trži,
niti ne kupuje.
Ki ljubiti ne zna,
ki ljubiti ne zna,
nek' se ne hapljuje.
Če pak nam je ljubav
istinska i prava,
s srca ju ne spere,
s srca ju ne spere
Mura niti Drava.

Muzikanti:
Tihomir Kruhonja: kontrabas
Mirko Radušić: kitara
Darko Pecotić: kitara
Nataša Radušić: mandolina
Igor Barić: violina
Marko Meštrović: tolkala


Z Lidijo Bajuk, hrvaško pesnico in pevko avtorskih in ljudskih pesmi, sva skupaj zapela avgusta 1998 na Meðunarodnoj smotri folklora v Zagrebu, kjer naju je tako kot tukaj spremljala skupina Cinkuši.
Meðimursko pesem Ljubav se ne trži sem prvič zapel neke viharne noči pred mnogimi leti na brodu sredi reke Mure v družbi Vlada Žabota in Štefana Smeja.

nazaj